Pod morjem valobran, na kopnem mozaiki
“Za potapljanje z jeklenkami veljajo tri pravila. Prvo je, da pod vodo ne zadržujemo zraka. Dihamo enakomerno, kot bi, na primer, prečkali cesto. Edina razlika je, da to počnemo z usti,” je minuli petek sredi arheološkega najdišča v izolskem Simonovem zalivu pojasnjeval inštruktor potapljanja Primož Bizjak. Hmm ... Zakaj bi pozabili dihati, če pa to počnemo nezavedno?
IZOLA > Pravilo o dihanju je prvo od treh pravil. Drugo je, da v ušesih izenačujemo pritisk, in tretje, da se imamo lepo. Vsaj tako pravi Primož Bizjak.
Inštitut za dediščino Sredozemlja izvaja potope s pomočjo piranskega Inštituta za potapljanje in podvodne aktivnosti, in sicer v okviru projekta Arheologija za vse, za katerega so dobili 1,2 milijona norveškega denarja. Do aprila prihodnje leto naj bi restavrirali mozaike obmorske vile in nad njimi postavili šotoru podobno streho. Zaživel naj bi interpretacijski center z zasloni na dotik, ki naj bi prikazovali življenje v obmorski vili. Projekt naj bi izvajali najmanj pet let in sočasno razvijali kulturni turizem ter povezali istrska arheološka najdišča z vodnimi in kopenskimi potmi.
Kako lahko pozabiš dihati
A ko smo se naposled le stlačili v neoprenskega pajaca, si nataknili kolenske ščitnike in potapljaške copate, Bizjak pa nam je oprtal jeklenko, sem, tako kot mnogi, pozabila prav dihati. Nad gladino se ti zdi samoumevno, da enakomerno polniš pljuča, čeprav se ti zaradi respiratorja v ustih pospešeno krči želodec, pod gladino pa lahko povsem zmrzneš ali bolje rečeno otrpneš. Že po nekaj trenutkih dojameš, da je nekaj narobe, kaj, pa ne ugotoviš. Ko se ti končno posveti, takoj potegneš zrak. Prehitro in pregloboko. Želiš se pošteno nadihati, prek nosne votline, kar pa ni mogoče. V usta ti priteče malo vode, zagrabi te panika.
“Dihaj, dihaj in se umiri. Kadarkoli se lahko dvigneš na površje,” si govoriš. Kar je le delna resnica, saj se je treba dviga na površje naučiti. V prvem poskusu brezglavo opletaš s plavutkami, padeš na hrbet in spominjaš na podvodnega hrošča. Iz zagate te reši inštruktorjeva roka. Kar potegne te in dvigne na površje. “Uh ...”
Ko možgani končno ukažejo telesu, naj se tri metre pod morsko gladino umiri, se začne čisti užitek. Zaveš se okolice - blokov iz peščenjaka, s katerimi so ob koncu prvega stoletja pred našim štetjem zgradili stometrski valobran, da bi varoval 8000 kvadratnih metrov obsežno pristanišče, največje v slovenskem delu Istre. V njem so pristajale corbite, 25-metrska starorimska plovila, na katera so natovorili tudi do 1000 amfor, polnih vina in oljčnega olja. Pristanišče so uporabljali še dolgo potem, ko so opustili vilo, menda vse do 16. stoletja. Med bloki dokaj pravokotnih oblik pa se zdaj podijo ribe. Morsko dno je posejano z zaščitenimi leščurji. Vse naokrog vlada tišina. Slišiš le lastno dihanje, tako glasno, da je zastrašujoče, in ga moraš odmisliti.
Ob največjem pristanišču nepredstavljivo razkošje
Nekaj metrov stran od valobrana so zgradili pomol, na območju zdajšnjega pomola iz leta 1968. Pristanišče je sodilo k skoraj 3000 kvadratnih metrov veliki obmorski vili, vili maritimi, od katere so ostali le porušeni zidovi in fragmenti mozaikov. Na Inštitutu za dediščino Sredozemlja (deluje pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem), ki upravlja z arheološkim najdiščem, domnevajo, da je bila vila last bogate senatorske družine iz Ogleja. Obsegala je bivalni del in ob vhodu portik, polpokriti hodnik (nahajal se je v bližini zdajšnje žive meje, ki obdaja arheološko najdišče). K vili pa so najverjetneje sodila tudi skladišča vzdolž obale in druga gospodarska poslopja, prostori za oskrbnika in služinčad. Opustili so jo okrog leta 70, v obdobju, ko so rimski cesarji povečali svojo moč in aristokraciji pristrigli peruti.
Zanimiva je teorija, kako naj bi zgradili valobran. “Najverjetneje so najprej ogradili prostor, kjer so ga predvideli, stene zapolnili z ilovico, izčrpali vodo in gradili na suhem. Takšen način je priporočil Vitruvij, rimski arhitekt in teoretik, v svojem priročniku o gradnji,” pojasnjuje arheologinja Mateja Ravnik z Inštituta za dediščino Sredozemlja. Meni, da so Rimljani izkoristili naravne danosti okolja, območje tamkajšnje apnenčaste obale, ki je za gradnjo veliko primernejša kot flišnati teren naokrog. In zakaj je valobran zdaj pod vodo? Ravnikova ponuja odgovor tudi na to vprašanje: “Ker se morsko dno na slovenski strani pogreza (na italijanski pa dviga) in se je v dveh tisočletjih pogreznilo za 1,4 metra. Pogreza se hitreje, kot se dviga morska gladina.”
MIRJANA CERIN
