Pomagajo jim tudi brezdomci
Od prvega konvoja pomoči, poslanega poplavljencem na Balkanu, so minili že trije tedni. Je začetni zagon darovalcev in prostovoljcev v akciji Vsi za vse za BiH, Srbijo in Hrvaško že popustil? Predvsem pa, ali podarjene potrebščine res pridejo do pomoči potrebnih? Pogovarjali smo se s predsednico Rdečega križa (RK) Koper, Ireno Sirotič Dobrila.
KOPER > Predstavniki ankaranskega društva Na kereh so se z 2,8 tone humanitarne pomoči nedavno odpeljali v Doboj, kjer pa so naleteli na prepolno skladišče stvari, za katere so okoliški prebivalci zaman prosili. Videli so tudi, kako se za poln tovornjak ustekleničene vode pregreva na soncu ...
Poleg izpostav RK v BiH in Srbiji se koordinirajo s številnimi organi: z upravo za indirektno in neizravno obdavčenje, davčnim uradom BiH, carinskimi organi, službami na mejnih prehodih in carinskih izpostavah, z ministrstvom zdravja in socialne zaščite, ministrstvom financ in trezorja BiH, svetom ministrov BiH, vlado BiH, vlado Srbije in federalnim ministrstvom zdravja BiH.
> Kako lahko jamčite, da pride pomoč v prave roke?
“Upoštevamo podatke izpostav Rdečega križa v BiH in Srbiji pa tudi posameznike, ki koordinirajo humanitarno pomoč in imajo stike z ogroženimi kraji. Podarjene potrebščine natančno popišemo, vsak kos ali kilogram posebej, in jih, glede na vsebino, razvrstimo v pakete na paletah, pripravljene na vožnjo v tovornjaku. Za vso pomoč, ki smo jo doslej poslali, zagotavljamo, da je prišla na dogovorjene lokacije in v prave roke. Glede izkušnje ankaranskega društva lahko povemo le, da ni šlo za naš konvoj in da se zlorabe, žal, vselej in povsod dogajajo. A gre za izjeme in ne pravilo. Izjeme, ki pa razvrednotijo veliko ur poštenega in srčnega dela.”
> Kako je možno preprečiti, da blago ne bi zašlo na prodajne police, k preprodajalcem …?
“Na črtne kode vseh izdelkov napišemo veliki H, znak za humanitarnost. Vnaprej se dogovorimo za območja, kjer je pomoč resnično potrebna in kjer obstaja organizirana humanitarna mreža. Prizadeti prebivalci sami sporočajo, kaj in koliko potrebujejo. Na potrebe vrtca v Maglaju so se odzvali tudi naši vrtci v Istri, na primer.”
> Koliko pomoči ste doslej poslali?
“Za več kot 20 tovornjakov in kombijev, tudi tistih največjih. Natančno količino pa težko ocenimo, ker se prednostno ukvarjamo s tem, da pride čim več potrebščin čim hitreje v prave roke. Pred dnevi nam je pri prevozu na pomoč priskočila slovenska vojska in konvoj pomoči odpeljala do izpostave RK Mali Zvornik v Srbiji. V Mačvanskem upravnem območju so poplavam sledili hudi plazovi. V Krupnju je odneslo 250 hiš, naselja skorajda ni več. Sledile so eksplozije plina, za las so se ognili ekološki katastrofi. Tamkajšnji RK je prevzel blago, delili pa smo ga sami, skupaj z vojaki. Naš konvoj je bil prvi, ki je prišel tja. Odpeljali smo se še v Ljubovijo in Koceljevo. Pomoč v Srbijo smo pred tem peljali v Obrenovac in Šabac, v BiH pa v različne lokacije Doboja, Brčkega, Tuzle, Bosanskega Šamca, Laktaše ... Da potrebujejo našo pomoč, so nam sporočili iz Čelinca, okolice Brčkega, tudi iz Gračanice, ki jo je po številu prebivalcev mogoče primerjati s Koprom, pa iz Koraja, Ratkovićev, Brnjika, Šibošnice ...”
Ankaransko društvo Na kereh bo novo pošiljko pomoči poslalo v Šeriće, naprej od Maglaja. Tokrat bodo zbirali rabljene, a še uporabne šolske potrebščine, in sicer 18. ali 19. junija, napoveduje predstavnik društva Srečko Dumanič.
> Kako v teh dneh poteka akcija Vsi za vse in kaj zdaj najbolj potrebujejo na Balkanu?
“Akcija še vedno poteka, nekoliko manj intenzivno kot v prvih dneh, kar pa ni zaskrbljujoče. Naši ljudje se še odzivajo na potrebe poplavljencev, ki so še vedno velike. V naš humanitarni center na Srminu usmerjajo pomoč tudi druga območna združenja RK, predvsem izolski in piranski, pa tudi iz Ilirske Bistrice, Idrije ... Na Balkanu poleg ustekleničene vode in konzervirane hrane še vedno potrebujejo orodje, higienske pripomočke, plenice za otroke in odrasle, vaporizatorje, čistilna sredstva za zidove in apno. S 100 vrečami apna, kar stane 180 evrov, lahko pomagamo več kot 100 družinam, da si zidove posušijo, jih razkužijo in pobelijo. Podjetja, kot sta Belinka in Kema Puconci, prosimo, če lahko pomagajo, in se jim že vnaprej zahvaljujejo. V prihodnje bodo poplavljenci potrebovali pohištvo in belo tehniko. Sami imamo prostovoljcev za delo v humanitarnem centru za zdaj dovolj, kar 70, vendar so nekateri že utrujeni. Izkazali pa so se prav vsi, mladi, upokojenci, brezposelni, zaposleni in celo brezdomci.”
> Na začetku ste imeli menda precej težav pri prečkanju mej, pa tudi s predstavniki različnih oblasti v BiH, zlasti srbsko. Ste jih rešili?
“Mi nismo imeli teh težav, ker smo natančno upoštevali navodila naše krovne organizacije. Zgodilo pa se je, da je naš voznik na enem od mejnih prehodov obtičal za sedem ur in pol. Drugi ga je prečkal v sedmih minutah. Priznati moramo, da naših tovornjakov niso nikoli podrobno pregledovali, za kar bi si lahko vzeli tudi en teden. Vendar se sami na pot podamo z vsemi potrebnimi papirji. Sodelujemo s kar 56 društvi, kulturnimi, umetniškimi in športnimi, z zavodi, prostovoljnimi gasilci, krajevnimi skupnostmi in podjetji. Med slednjimi je najti Intereuropo, Delamaris, Drogo Kolinsko, Luko Koper ... Skupaj smo našteli 5000 donatorjev in 450 prostovoljcev.”
> Vam sočasno uspe zadostiti potrebam po pomoči na naših tleh?
“Strogo ločimo med pomočjo, namenjeno poplavljencem, in tisto za naše uporabnike. Lahko zatrdimo, da ni nihče za nič prikrajšan. Zavedati pa se moramo, da je stiska ljudi tudi pri nas vsak dan večja.”
MIRJANA CERIN
