“Pomorske karte so včasih nenatančne”

Istra
, posodobljeno:

Marijan Tončić, kapitan dolge plovbe, ravnatelj Pomorskega in tehniškega izobraževalnega centra Portorož, se strinja, da je za brodolom križarke Coste Concordie odgovoren njen kapitan. Opozarja pa, da pomorske karte niso vedno natančne, prav tako da GPS ne prikazuje povsem natančnega položaja (v tem primeru) plovila.

Marijan Tončić
Marijan TončićLea Kalc Furlanič

PORTOROŽ> Marijan Tončić, tako kot številni drugi poznavalci morja in plovbe, te dni pozorno spremlja dogajanje v bližini italijanske Civitavecchie prek spleta in televizijskega zaslona. Zato, poudarja, ne more zagotovo trditi, kaj je šlo narobe ter kako so se kapitan, posadka in reševalci odrezali pri reševanju potnikov.

Kot pravi, je povsem mogoče, da bi čer res ne bila vrisana v pomorskih kartah, češ da so te risane pred mnogimi leti. Resda so jih tudi nadgrajevali, kar ne pomeni, da napake niso verjetne. “Takšna ladja je zagotovo tehnološko dovršena, opremljena je s sodobnimi instrumenti, globinomerom in elektronskimi kartami. Toda slednje so narejene na podlagi papirnatih,” opozarja.

Ob tem je spomnil na značilnosti italijanske obale, ki je podobna dalmatinski: “Blizu obale se globina s 50 metrov zaradi čeri naenkrat zmanjša na 20 metrov. Tako velika ladja pa ne more hitro reagirati.” Včasih, razmišlja, ne pomagajo niti sodobne naprave. “Izkušnje z GPS v plovilu so podobne kot izkušnje v vozilu. GPS na sliki vozilo usredišči na vrisano cesto, v resnici pa je lahko tudi 30 ali celo več metrov razlike do prave pozicije. Enako je pri plovilu. Poleg tega so podatki o položaju ladje naravnani na anteno. Costa Concordia je dolga 290 metrov in široka 35 metrov, tako da lahko hitro pride do napak,” ugotavlja Tončić.

“Vsekakor,” je prepričan, “bi morala ladja pluti po zunanjem delu zaliva, vsaj miljo od obale. Ne razumem, zakaj se ji je tako približal. Konec koncev so potniki sedli k večerji, niso bili na palubi, da bi gledali obalo. Na obali pa januarja ob tisti uri najbrž ni bilo veliko gledalcev.”

Tončića bolj skrbi domnevna (ne)usposobljenost posadke za reševanje. Kot pravi, obstaja 42 usposabljanj za posadke, nekatera so namenjena vsem članom, druga posameznim profilom. “Vsi, od sobarice do pomočnika v kuhinji, morajo skozi osnovno usposabljanje, ne glede na to, na kakšno ladjo se vkrcajo. Za potniške ladje je 1. januarja letos začela veljati konvencija, ki nalaga usposabljanje za obvladovanje množic. Usposabljanje za varnost potnikov je namenjeno učenju uporabe opreme za reševanje in temu, kako potnikom pomagati pri uporabi te opreme. Častniki, poveljniki in osebje, ki je povezano s potniki, gredo tudi skozi usposabljanje za obvladovanje izrednih razmer in vodenje v primeru nevarnosti,” našteva sogovornik.

V medijih je veliko polemik sprožila informacija, da naj bi kapitan zapustil ladjo, ko naj bi bilo na njej še več kot 200 potnikov. “Kapitan mora poskrbeti za vse potnike,” je jasen Tončić. “Toda najbrž je bil na sprednjem delu ladje in je ugotovil, da tam ni več nobenega potnika. Do zadnjega dela ga je ločilo 200 metrov. Vprašanje je, ali je lahko dobil informacije s tistega konca ladje? V vsakem primeru ne bi mogel veliko pomagati in ne gre mu zameriti, da je poskrbel za svojo varnost,” je v bran kapitanu povedal Tončić.

NIVES KREBELJ