Rimska dediščina za kulturni turizem

IZOLA, KOPER> Na Univerzi na Primorskem se zavedajo, da med turizmom in kulturno dediščino (prvo izvaja Fakulteta za turistične študije, drugo Fakulteta za humanistične študije) ni pravega prepleta. Prav to pa bi dalo dodano vrednost, pravi vodja evropsko podprtega projekta Arheologija za vse in dekanja Fakultete za humanistične študije Irena Lazar.

Pred dnevi so zato pripravili izobraževalni seminar, ki so se ga udeležili tudi turistični delavci, predvsem vodniki.

Za turizem, ki ne čuti recesij

Kulturni turizem se po svetu najhitreje razvija, napovedujejo mu uspešno prihodnost. “Njegovi turistični proizvodi so dragi. Kulturna potovanja so, podobno kot specializirana podjetja, skoraj neobčutljiva na svetovna recesijska nihanja. Kulturni turizem najde pravo razmerje med ekonomskim razvojem, trajnostnim turizmom ter ohranjanjem naravne in kulturne dediščine,” je pojasnila Zrinka Mileusnić z Inštituta za dediščino Sredozemlja Znanstveno-raziskovalnega središča.

Mednarodno listino o kulturnem turizmu so spisali že leta 1999. “Iz nje izhaja, da kulturni turizem omogoča nova delovna mesta. Treba je izobraziti lokalno skupnost, vplivati na trženje in sodelovati z vsemi, ki oblikujejo lokalno politiko. K snovanju programa v Simonovem zalivu bomo povabili tudi predstavnike krajevne skupnosti Haliaetum, varstvenike, lastnike zemljišč ...” je nanizala Mileusnićeva. Oglede parka bo treba razporediti čez vse leto, zima je po njenem mnenju primerna za obisk osnovnošolcev. Množičnih obiskov pa si ne želijo, da se ne bi ponovila izkušnja Benečanov, ki se počutijo ogroženi sredi lastnega mesta.

Gregor Pobežin s Fakultete za humanistične študije je kot nekdanji turistični vodnik opozoril, da je treba različnim gostom pripraviti različne programe. “Nizanje podatkov najmanj zanima goste z daljnjega Vzhoda, povsem drugačni so Američani.” Programi morajo biti prilagojeni dolžini bivanja turistov. “Obiskovalci ne vedo, kaj naj pričakujejo, ko kupijo ogled Slovenije v 'enem paketu', pri kratkih obiskih pa velja drugačna logika”. Poudaril je pomen izpiljenega nastopa in prvega vtisa, ki ga naredijo turistični vodniki.

Cerkve zaklenjene, avtobusi nimajo kje parkirati

Udeleženci seminarja so pohvalili prizadevanja za razvoj kulturnega turizma, saj je Istra polna naravnih in kulturnih spomenikov. Nekateri dolgoletni turistični vodniki pa so obenem opozorili na kup težav, s katerimi se ubadajo v zadnjem času.

“Arheološki park je za zdaj travnik z malo zidov in spomenikov. Pa vendar je več kot to, ker ostanki obmorske vile izhajajo iz antičnega obdobja,” pravi Zrinka Mileusnić. Irena Lazar pa poudarja, da nam je rimska civilizacija prinesla beton, prvo zasteklitev oken, vodovod, kanalizacijo, ogrevanje s toplim zrakom, kopališča, gledališča, denarno gospodarstvo, pošto, koledar ...

Simonov zaliv so kot arheološko najdišče omenjali že v 16. stoletju, prva izkopavanja pa so opravili leta 1922. Stanovanjski del obmorske vile se je raztezal na površini 3000 kvadratnih metrov, bivalni prostori so bili razporejeni okoli notranjega dvorišča, kompleks pa je bil s hodnikom povezan s pristaniščem. V parku so na ogled obnovljeni zidovi stanovanjskega dela, položen je rekonstruiran del talnega mozaika. Vilo s gradili med letoma 25 in 10 pred našim štetjem. Podobne vile so v začetku našega štetja stale vzdolž celotne istrske obale. To niso bili le stanovanjski kompleksi, pač pa pomembni gospodarski objekti; gojili so ribe, školjke, pridelovali olje, vino, izdelovali opeke in amfore ter skladiščili tovor, ki so ga pripeljali po morju. Pristanišče v Simonovem zalivu je bilo s 7000 kvadratnimi metri eno večjih ob zahodni obali Istre, sprejemalo je ladje, dolge do 25 metrov. Ostanki valobrana so še vidni, a jih zdaj prekriva morje; v rimski dobi je bila gladina za 1,6 metra nižje.

V Kopru ne morejo v stolno cerkev, polno kulturnih dragocenosti, ker jo zaklepajo. Sredi Izole ni več parkirnega boksa za avtobus, poleti ga ne morejo več parkirati niti v Simonovem zalivu: parkirišče je polno, pred kopališčem je zapornica. Še najtežje pridejo do Pirana, saj starejši turisti ne morejo hoditi po žgočem soncu. Če že pridejo v Piran, pa ne morejo v palačo Tintoretto, ker je tam sedež občinske uprave.

V nekaterih piranskih ulicah poleti močno zaudarja po urinu in odpadkih, razpasle so se podgane. “Nemški in italijanski obiskovalci so zgroženi,” je bil neposreden eden od vodnikov. “Povsem drugače je v Ljubljani. Po vnaprejšnjem dogovoru lahko parkiramo na Kongresnem trgu, tamkajšnji župan rade volje sprejme obiskovalce.”

MIRJANA CERIN