Školjčišče je pregnalo mine
“Včeraj smo dve, danes prav tako dve, jutri pa še eno ali dve. Obenem bomo skušali rešiti še dve ježevki s spornega območja. Novo odlagališče je dve milji stran, na mehkem mulju, daleč od plovnih poti velikih ladij,” je včeraj dopoldne pojasnil poveljnik civilne zaščite za obalo Zvezdan Božič. Zaradi širitve školjčišča so morali mine, nevarne ostanke druge svetovne vojne, z dosedanjega odlagališča pri Strunjanu preseliti na novo odlagališče.
STRUNJAN > “Te mine so polagali Nemci leta 1944, v času, ko so se zavezniki pripravljali na izkrcanje v Normandiji. Čeprav je šlo bolj za obveščevalno taktiko, je obstajala tudi verjetnost izkrcanja v Istri ali Tržaškem zalivu,” je ob skoraj tono težki nemški morski mini LMB iz druge svetovne vojne povedal Bojan Kopač iz državne enote civilne zaščite za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS).
Čeprav so te mine načeloma metali v morje z letal, so jih Nemci v Tržaškem zalivu metali z ladij. “Na minah namreč manjka bronasta puša na zadku, na nekaterih manjka celo kljuka na vrhu, v našem morju pa niso našli niti enega ogrodja, na katerega bi bilo pritrjeno padalo. Kar ni bilo nujno vreči v vodo in so lahko še potrebovali, so Nemci obdržali,” je dodal Kopač.
Sicer pa so mine postavljali na morsko dno 20 do 25 metrov pod gladino, z njimi pa so ščitili minska polja s klasičnimi ježevkami. Mine LMB imajo namreč tri sisteme aktiviranja; detektor vibracij, detektor pritiska in detektor magnetnega polja. “Če so se vsi trije mehanizmi pokrili, je bil to dokaz, da je nad mino res vojaška ladja, in mina je eksplodirala. S tem so preprečili, da bi ladje minolovke mine sprožile in varno uničevale podvodna minska polja,” je pojasnil Kopač.
Mine so Nemci razvijali od leta 1928 do 1934, še danes pa so pravi tehnološki dosežek. Po izdelavi so bile namreč popolnoma varne za rokovanje in šele ko so jih vrgli v morje so se na petih metrih globine zaradi pritiska aktivirale in “oživele”. “Po pol ure je bila povsem aktivna in takrat je niso smeli več premikati.”
Ker je eksploziv v takšnih minah suh in še vedno uporaben, je zanimiv tudi za teroristične organizacije. Prav z eksplozivom iz nemških morskih min so namreč leta 1992 v Italiji pripravili atentat na znamenitega protimafijskega sodnika Giovannija Falconeja.
Tudi mrtva je lahko nevarna
Protiladijska letalska morska mina LMB ali svinja, kot ji pirotehniki pravijo v žargonu, za strokovnjake danes ni več nevarna. Njeno elektroniko so namreč poganjale baterije, ki pa so zdržale največ leto dni. “Ona je zdaj mrtva,” je mino potrepljal z roko Kopač. “Nevarna bi bila le, če bi imela še stranski vžigalnik, ki deluje neodvisno od elektronike, le na spremembo pritiska. Če bi ga imela, bi jo morali detonirati na kraju samem. Zato najprej pregledamo njen trup in če najdemo prazno luknjo tega vžigalnika, je nevarnost mimo.”
Približno 30 pripadnikov državnih enot civilne zaščite za tehnično potapljanje, za varstvo pred NUS in podvodne reševalne službe bo še danes tako prestavljalo najdene morske mine z dna pred Strunjanskim zalivom na novo odlagališče dve milji dlje na odprto morje. Dosedanje odlagališče je namreč zaradi širitve školjčišča postalo moteče.
Na novo odlagališče, muljasto kotanjo širine 50 in dolžine 50 metrov, naj bi tako odložili pet letalskih min iz Strunjanskega zaliva, eno, ki leži na samem, in dve ježevki. Na vprašanje, zakaj min ne odpeljejo in uničijo, če jih že dvigujejo na površje, je Igor Boh iz uprave za zaščito in reševanje odgovoril, da je težava v preveliki količini eksploziva.
Treslo bi se od Pirana do Izole
“Takšna mina vsebuje 690 kilogramov heksanita, kar je enakovredno toni trotila. Če bi eksplodirala v morju, bi bile posledice glede na globino in živelj našega morja strahotne. Uničili bi tako dno kot živelj, povzročili poplavni val, verjetno pa bi popokala tudi stekla in strešniki bližnjih hiš,” je pojasnil in dodal, da je varnostna cona pri razstrelitvi sto kilogramov razstreliva najmanj 1,5 kilometra.
“Sredi 80. let smo razstrelili eno 200 kilogramsko ježevko pri Ronku in potem še eno pri Crvenem vrhu. Udar je bil tolikšen, da je z vrha zvonika piranske cerkve padel kipec svetega Jurija, ribe pa so še dva tedna plavale hrbtno. Ampak takrat so bili drugi časi in drugi načini ...,” je potrdil silovitost tovrstnih eksplozij poveljnik CZ za obalo Zvezdan Božič. Tako velikih količin eksploziva ne morejo uničiti na nobenem poligonu na kopnem, kjer lahko razstrelijo največ sto kilogramov eksploziva hkrati.
Zato bodo mine zdaj le prestavili, uprava za zaščito in reševanje pa namerava kupiti posebej stroj za rezanje teh min. Gre za vodni rezalec, ki ga upravljajo daljinsko, z razdalje približno 500 metrov, in s katerim bi tako mino razrezali, nato pa eksploziv v njej zažgali, ne pa razstrelili. Stroj stane približno pol milijona evrov.
Nemška morska mina LMB (brez stranskega vžigalnika) je leta 1955 eksplodirala v mestu Sevastopol ob Črnem morju. Nekateri so to razumeli kot dokaz, da so baterije v mini zdržale kar dvanajst let, vendar so Rusi nesrečo potem raziskali in ugotovili, da je šlo najverjetneje za sabotažo ene od zahodnoevropskih obveščevalnih služb. Med čiščenjem morskega dna naj bi nekdo pod mino nastavil dodaten eksploziv.
Boh je pojasnil, da so si hoteli stroj z ekipo vred izposoditi iz tujine, vendar so ti stroji tako dragi in je tveganje ob delu z njim tako veliko, da ga ni hotel nihče posoditi. “Tega rezalca pa ne bi potrebovali le za take mine, ampak tudi za 250 in 500-kilogramske letalske bombe, ki ležijo v okolici Maribora in povsod po Štajerskem, prav tako pa tudi za tehnično reševanje. Z njim bi lahko rezali bloke betona,” pravil direktor uprave za zaščito in reševanje Darko But.
Po katastru je v našem morju samo še enajst takšnih min, vključno s tistimi, ki so jih tokrat prestavili. “Lahko da je še kakšna, ampak bistveno več jih ne more biti. Zato upam, da bo ta stroj kmalu prišel v Slovenijo in da jih bomo takrat še zadnjič dvignili na površje,” je sklenil Božič. DANIJEL CEK
