Smetnjak, ki na usta privabi nasmeh
“Ko je Američanka Magda Sayeg s pleteno volno okrasila kljuko vrat v svojem butiku in bližnji prometni znak, jo je odziv ljudi povsem presenetil. Tako se je začelo gibanje gverilskega pletenja, ki v urbano okolje prinaša občutke domačnosti, topline in ljubezni,” pojasni Irena Eržen, avtorica pletene “oblekice” na smetnjaku pred koprsko pedagoško fakulteto.
KOPER > Gverilsko pletenje, imenovano tudi bombardiranje s prejo, se je v zadnjih desetih letih pojavilo v številnih urbanih središčih. Tako so v volneno ogrinjalo odeli drogove uličnih svetilk, drevesna debla, kipe, kolesa in celo avtobuse. To naj bi ljudem vzbudilo pozitivne občutke, obenem pa naj bi poudarilo tisto, česar v današnji vsakdanji naglici ne opazimo več.
“Morala sem zbrati kar nekaj poguma, da sem se lotila tega projekta, ker me je bilo strah, saj nisem vedela, kakšen bo odziv ljudi, ko sem okoli smetnjaka ovijala pletenino. Izbrala sem en smetnjak v Kopru in enega v Ljubljani,” pripoveduje umetnica in mojstrica ročnih del Irena Eržen, ki je po rodu iz Kočevja, a že več let živi v Pučah.
Marsikdo ji je dejal, da je škoda lepe pletenine za smetnjak, saj jo bodo uničili. V Ljubljani je “plašček” zdržal le nekaj dni, v Kopru pa - še vedno cel in lepo ohranjen - vztraja že skoraj štiri mesece. Glede na to, da Erženova tudi študira na koprski pedagoški fakulteti, lahko večkrat opazuje odziv ljudi, ko zagledajo “njen” koš za smeti. Kot pravi, je neprecenljivo videti, kako se kdo nasmehne ali celo pove, da mu je to polepšalo dan. “Čeprav o tem nisem načrtno razmišljala, ni naključje, da sem v pletenino ovila prav smetnjak. Tako se človek počuti, če ga družba odrine na rob,” je iskrena.
Kako pa so se na njen umetniški podvig odzvali v Marjetici, ki upravlja s koprskimi smetnjaki? “Nič. Prosila sem jih, če bi mi lahko posodili nekaj smetnjakov, da bi na pobudo mojega mentorja pri diplomi Tilna Žbone pripravila razstavo gverilskega pletenja, a so me usmerili na občino. Tam so moji prošnji sicer ugodili,” pravi.
Erženova meni, da se tradicionalno ročno pletenje po eni strani sicer povezuje s sodobno tehnologijo, saj ta ponuja nove prodajne kanale, po drugi strani pa predstavlja nekakšen umik iz današnjega “ponorelega sveta”. Po njenih besedah se dandanes pletenje primerja celo z jogo in meditacijo, vse bolj pa postaja tudi terapevtsko orodje, tudi za otroke in starejše, saj deluje pomirjevalno.
“Na delavnicah, kjer delam z otroki, sem doživela izjemne odzive. Presenečena pa sem bila nad šibko finomotoriko pri večini otrok, tako da smo se morali najprej igrati s prsti, da so se sploh naučili, kako se pravilno prijema stvari,” še pove. NATAŠA ČEPAR