Ni bilo mobinga nad Pišotom
Potem ko so na Univerzi na Primorskem (UP) izgubili več sodnih bitk proti nekdanji zaposleni Astrid Prašnikar, je tokrat sodišče odločilo vodstvu ustanove v prid. Z UP so sporočili, da so prejeli sodbo, v kateri sodišče zavrača trditve Rada Pišota, sedanjega direktorja Javnega raziskovalnega zavoda ZRS Primorske, da je bil v času, ko je bil še zaposlen na UP, deležen trpinčenja. Pišot sodbe še ne komentira.
KOPER > Očitki segajo v burno obdobje, ko je bil ZRS še del UP in se je začel postopek osamosvajanja raziskovalnega središča izpod univerzitetnega okrilja. Kar se je dogajalo le nekaj mesecev po rektorskih volitvah, na katerih je bil Rado Pišot protikandidat Dragana Marušiča.
ZRS se je na samostojno pot podal po nizu hudih nesoglasij med vodstvom univerze in inštituta, v katerih so na površje splavale predvsem finančne in kadrovske dileme. Konflikti so se zaostrovali do točke, ko se je uglednim in uspešnim raziskovalcem na ZRS zazdelo, da ne morejo več kakovostno opravljati svojega dela. Od tod odločitev za odhod, ki je pomembno osiromašil primorsko univerzo.
Dolgi in burni sestanki med Pišotom in Marušičem so bili mesece najopaznejši simptom bolezni. Vodstvo univerze je Pišotu večkrat grozilo z odpovedjo. Nazadnje se je, v začetku lanskega leta, Pišot zaposlil kot direktor novoustanovljenega zavoda. A tudi vložil tožbo.
Na sodišču je povedal, da se je šikaniranje začelo že leta 2013, kmalu zatem, ko je postal direktor ZRS in je začel opozarjati na nekatere nepravilnosti. Poudaril je, denimo, da za leti 2015 in 2016 sploh ni dobil pogodbe o zaposlitvi za pedagoško delo. Spomnil je še na sejo upravnega odbora univerze julija 2016, na kateri so obravnavali finančno stanje ZRS, direktorja Pišota pa niso povabili. Trdil je, da je zaradi vsega tega pod velikim pritiskom in zahteval 10.000 evrov odškodnine.
Kot so sporočili z univerze, “se je sodišče opredelilo do vsakega očitka posebej in tudi do celote ravnanj univerze oziroma rektorja do tožnika in v nobenem primeru ni ugotovilo trpinčenja na delovnem mestu, stres tožnika pa je pripisalo dogajanju, ki ga je tožnik sam sprožil.”
“Iz celotnega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo tudi, da je bilo tožnikovo delovanje pri toženi stranki ves čas trajanja podvrženo različnim stresnim situacijam. Tožnik se z delom in načinom vodenja in poslovanja rektorja ni strinjal, članica, katere direktor je bil, je bila v izjemno hudih finančnih težavah. V nadaljevanju je bil neuspešen s svojo kandidaturo na mesto rektorja tožene stranke, čemur je sledil več kot leto dni dolg proces izstopanja UP ZRS iz UP. Na tožnikove težave s stresom je tako vplivalo dogajanje v celotnem obravnavanem obdobju, ki je bilo glede na opisane dogodke izjemno stresnega značaja,” je sodišče zapisalo v obrazložitvi zavrnilne sodbe.
Pišota, ki ima petnajst dni časa za morebitno pritožbo, je vsebina sodbe neprijetno presenetila, vendar je še ni preučil, zato je ne more komentirati.