Sončki imajo radi konje in morje
Ankaran te dni gosti posebne “turiste”, ki se v kraj vračajo že 14 let. V zdravstveno-terapevtski koloniji trdo dela 23 otrok in pet odraslih s cerebralno paralizo, članov društva Sonček iz Celja. Med celodnevnim garanjem brez slabe vesti kradejo trenutke za zabavo.
ANKARAN> Za skupino otrok in odraslih s cerebralno paralizo, od najlažje do najtežje oblike, skrbijo starši in spremljevalci. Čeprav jim še kako prijata obmorski zrak in sonce, večino dneva ne poležavajo na plaži ali v senci borovcev.
“V desetih dnevih imamo polno kapo dela,” pravi Martin Lažeta, vodja kolonije in predsednik celjskega Sončka, društva za cerebralno paralizo. Dneve začenjajo ob 7. uri. Do večera delajo z logopedinjo, delovno terapevtko in športno pedagoginjo, v programu so tudi neurofizioterapija, terapevtsko jahanje, plavanje, ustvarjalne delavnice in šola za starše.
Plavanje in jahanje sta na vrhu lestvice
Otroci obožujejo plavanje in jahanje, večerne urice pa radi izkoristijo za ples. “Rad plavam v bazenu in v morju. Na plaži se rad igram v mivki,” pravi Borut. Janiju, ki smo ga ujeli na ustvarjalni delavnici, so všeč kače. “Ampak nisem uspel narediti še nobene,” prizna. Komaj čaka večerno vožnjo z avtomobilčki v zabaviščnem parku.
V skupini otrok, ki so se sredi dneva vrnili s terapevtskega jahanja v Elerjih, sta bila najbolj zgovorna Anže in Gašper. “Jahanje mi je zelo všeč. Rad imam konje. Imamo jih tudi doma. Še nikoli se nisem nobenega ustrašil,” se je pohvalil Anže. Gašper je razkril, da so v Elerjih trije konji, tokrat je jahal velikega, belega. “Ubogajo me in so pridni. Rad jaham. Pa tudi plavam. V bazenu še raje kot v morju,” je povedal.
Pomembna je izmenjava izkušenj
“Po koncu kolonije pridemo domov utrujeni, vendar zadovoljni, saj vidimo uspehe,” je Lažeta, tudi oče otroka s cerebralno paralizo, povzel dosedanje izkušnje v zdravstveno-terapevtski koloniji. Denar zanjo prejmejo od Sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in od donatorjev, del (20 evrov na dan) sofinancirajo starši. Nekaj denarja dobijo tudi z zbiranjem zamaškov, plo-čevink in starega papirja. “Staršem vedno znova ponavljam, da denarja ni veliko. Pomemben je vsak cent. Cent na cent pomeni evro,” pravi Lažeta. In dodaja: “Moja vizija je zato skromno, ampak dobro.”
Desetdnevna kolonija ni koristna le za obolele, ampak tudi za njihove starše. Neprecenljiva je namreč izmenjava izkušenj in nasvetov. “Starši se veliko pogovarjamo, svoje opravijo terapevti. Na ta način laže sprejmemo dejstvo, da imamo drugačnega otroka,” je pojasnil Lažeta. Kot je povedal, so otroci s cerebralno paralizo med letom doma, v šoli ali v zavodu. Predvsem mlajše starše, ugotavlja, je teže pripraviti do tega, da bi otroke dali v šole s prilagojenim programom ali v zavode. “Ko otroka v ponedeljek pripelješ v zavod, se ti trže srce. Toda ko ga v petek prideš iskat in vidiš, kaj se je med tednom naučil, ti srce zaigra,” razmišlja Lažeta.
NIVES KREBELJ
