Spala sta na avtobusni postaji
Ljubica in Dragomir Dabetić iz Kopra, oba stara 76 let, sta zaradi neplačevanja najemnine ostala brez strehe nad glavo. Poiskati sta jo skušala pri znancih in v hotelu, po spletu okoliščin končala celo na avtobusni in železniški postaji, nato v samskem domu.
KOPER>Obupana razmišljata o tem, “da bi končala svoje bedno življenje in skočila v morje.” Na centru za socialno delo (CSD) pojasnjujejo, da sta njihovo pomoč odklonila.
Zakonca Dabetić sta 27 let živela v Kozlovičevi ulici, v občinskem stanovanju. “Stanovanje sem pred leti, ko so bile cene ugodne, želela kupiti, vendar nisem imela slovenskega državljanstva. Preko odvetnika sem blokirala morebitno prodajo stanovanja. Ko sem dobila državljanstvo, je mož nesel papirje na sodišče,” se spominja Ljubica Dabetić. “Sodnik, ne spomnim se imena, menda pa je že pokojni, mi je rekel, da je najemnina preplačana, da bi nam občina morala celo vrniti nekaj denarja. Zato sva prenehala plačevati,” opisuje Dragomir Dabetić.
Iz stanovanja na cesto ...
Kot pravita, najemnine nista plačevala približno tri leta, dokler niso 20. oktobra letos v stanovanje prišli izvršitelji in ju izselili. “Šla sva na CSD, kjer so nama ponudili nekaj možnosti, ki jih nisva mogla sprejeti. Na primer, da bi stanovala v Boninih, kjer ne bi mogel niti do avtobusne postaje, saj še z berglami težko hodim. Potem smo se dogovorili, da lahko nekaj dni ostaneva v Biomotelu. Ko so od naju zahtevali plačilo, sva šla stran,” pripoveduje Dragomir Dabetić.
Namestila sta se v stanovanju znanca, ki da ju je vrgel na cesto, ker sta želela vžgati klimatsko napravo, da bi se malce segrela, in si nekaj skuhati na malem kuhalniku.
... in avtobusno postajo
Končala sta na avtobusni in železniški postaji v Kopru. “V tamkajšnjih prostorih sva bila do 21. ure, dokler jih niso zaprli. V bližnjem lokalu so nama dovolili sedeti za mizo, če sva naročila hrano in pijačo. Ko so pozno zvečer prišli drugi gostje, so naju vrgli ven. Noči sva preživljala na peronih, na mrazu,” je nekajdnevno kalvarijo opisala Ljubica Dabetić. Nista zdržala več in sta najela sobo v samskem domu v Olmu, kamor sta nas povabila na pogovor.
Denar od njunih pokojnin - skupaj približno 800 evrov - medtem kopni, 1. december, ko bo prišlo novo nakazilo, pa je še daleč. “Pokojnini bova porabila za sobo. Jeva komajda kaj. Ko bova ostala brez denarja, bova spet na cesti,” v solzah pove Ljubica, prepričana, da tega ne bi več prenesla. “Ostane mi samo še morje,” je povsem potrta.
Krivda je tudi na strani zakoncev
Ljubica in Dragomir Dabetić se zavedata, da sta za izselitev iz stanovanja kriva tudi sama. “Zdaj pa bi rada le sobo, kjer bi lahko bivala nekaj časa. Čakava namreč denar od zavarovalnice, ki pripada možu zaradi poškodbe. Z njim bi poplačala dolgove za stanovanje,” pravi Ljubica Dabetić.
Marija Perković, direktorice koprskega CSD, pa pove še drugo plat zgodbe. Primer zakoncev so začeli obravnavati leta 2009, ko je bila prvič napovedana izvršba za izselitev. Javnemu stanovanjskemu skladu so nakazali enkratno denarno pomoč za zmanjšanje njunega dolga. Do oktobra letos so deložacijo večkrat prestavili, tudi zaradi obljub zakoncev, da bosta redno plačevala najemnino. A tega nista storila, zato so jima v skladu obrnili hrbet.
Vsakokrat so jima na CSD ponudili več rešitev, poudarja direktorica, vendar sta jih vztrajno zavračala in zahtevala (manjše) stanovanje v Kopru. “Odklonila sta vse ponujene rešitve, od namestitve v domu upokojencev, do nastanitve na Škofijah in v podnajemniškem stanovanju v Boninih. Rešitev, ki sta si jo zamislila, ni uresničljiva. Občina jima ne more dodeliti stanovanja, saj jih je deložirala. CSD nima na voljo stanovanj, prav tako smo izčrpali vse oblike denarne pomoči, ki jih predvideva zakon.”
NIVES KREBELJ
