“Sram me je, gospod premier!”

KOPER > “Ni me sram zato, ker stavkamo, ampak zato, ker smo se znašli v takšni situaciji,” nadaljuje koprska kriminalistka Maja Ilijavec v javnem pismu, ki ga je pred dnevi poslala predsedniku vlade Miru Cerarju, medijem in policijskima sindikatoma. Diplomirana sociologinja in magistra antropologije, s katero smo se pogovarjali v Kopru, je vstopila v policijo, ker je menila, da lahko pomaga k lepšemu in boljšemu svetu. “Naivno? Morda. Pa nič zato,” sama sebi priznava in dodaja, da v to verjame še danes.

“Ni me sram zato, ker stavkamo, ampak zato, ker smo se znašli v takšni situaciji.”

“Ker poznam ljudi, s katerimi si že 16 let delim dneve. In noči, praznike, vikende. Res je, sami smo se odločili za ta poklic, ne zavedajoč se povsem, kaj prinaša s seboj. Pa nič ne de,” pravi kriminalistka in pojasnjuje, kako ni lahko pogledati v oči in govoriti z možem, ki je umoril svojo ženo. Prav tako ni lahko govoriti s posiljevalci, pedofili in njihovimi žrtvami. “Da o dilerjih, vlomilcih in navadnih kriminalcih sploh ne govorim. Pa o džankijih, ki nas v metadonskem centru vsak dan pozdravljajo in se nam smejijo v obraz, ko odpirajo svoje prvo jutranje pivo, medtem ko mi hitimo v službo…”

Veliko “lepot” policijskega poklica

Ironično priznava, da so to lepote poklica, ki si ga je izbrala. Tako kot nenehen stres in pomanjkanje počitka, ki sta jo pred desetimi leti pripeljala celo na onkologijo. Pa k sreči ni šlo za raka. “Narava našega dela te pripelje do tega, da se dobesedno skuriš. Če imaš srečo, se nekako sestaviš, če ne, pač zboliš in umreš. Kot številni sodelavci in sodelavke v policiji,” govori Maja Ilijavec.

Ko se kriminalist počuti kot kriminalec

Med “lepote” svojega poklica šteje tudi dejstvo, da se, po 16 letih dela, z možem komajda prebijata iz meseca v mesec. Njena plača zmanjka po plačilu najemnine, stroškov stanovanja in vrtca za oba otroka, moževa pa po plačilu položnic, hrane in bencina. “Ne jamram, samo hudo sram me je. Sram, ko me iz vrtca kličejo, da zamujam s plačilom. Ali mi na banki povedo, da bom težko prišla do posojila. Takrat se počutim kot kriminalec. Pa ne zato, ker bi sama storila kaj narobe, ampak zato, ker narobe delate vi in vaši kolegi. Zato mora biti mene sram!” je ogorčena očitala Cerarju.

Šestletnik in triletnica sama v vrtec?

Kot piko na i vsem “lepotam” njenega poklica je razumela tudi vprašanje, če bi šla od 28. decembra do 4. januarja delat z migranti v Brežice. Njen mlajši otrok je star tri leta in pol, starejši šest, oba hodita v vrtec, drugega varstva pa nima in si ga ne more plačati. Sorodnikov ni v bližini, mati ji je umrla, oče je bolan, mož pa vsak dan od 4.30 do poznega dopoldneva razvaža blago. “Kam pa naj dam svoje otroke? Naj se hčerka in sin sama zbudita, umijeta, oblečeta in se odpravita tri kilometre daleč v vrtec? Ampak to seveda ni vaša stvar. Mene je lahko sram, ker zanju ne morem poskrbeti!”

Zapisala je še, da je njena kolegica pustila svojega osnovnošolskega otroka teden dni samega. Samo zato, da drugim ne bi bile prikrajšane njihove pravice. “Da ne bi, bognedaj, varnostnega pregleda ženske opravil moški. To pa res ne gre. Kaj pa mi? Govorim v imenu svojih kolegov in kolegic. Ker so med njimi tudi ljudje, ki so, ko so izvedeli, da mora vsaj izmed nas za en teden v Brežice, prostovoljno oddelali tam dve rundi, da meni ne bi bilo treba iti. Ker vedo, da moja otroka nimata varstva. Odpovedali so se svojim družinam, zato da sem jaz lahko poskrbela za svojo. Se vi lahko pohvalite s takšno kolegialno pripadnostjo vaših sodelavcev? Močno dvomim. Zato, gospod predsednik, si upam, v imenu vseh povedati, da nas ni sram stavkati,” je zapisala v odprtem pismu.

Ne pričakuje odgovora

Podpisnica pravi, da s pismom ni hotela vzbujati sočutja, ampak le povedati, da predsednik vlade zastopa državo, ki je dolžna izpolniti svoje obveznosti. Po njenem gre za sistemski problem, ki ga je treba rešiti.

“Ta zgodba je zgodba kogarkoli med nami,” je povedala. Zaradi pisma se ne boji posledic. “Ker se tudi moji nadrejeni najdejo v pismu. Ker niso veliko drugačni od nas,” pravi Maja Ilijavec.

Na vprašanje, ali od Cerarja pričakuje odgovor, odgovarja: “Iskreno? Ne. Pričakujem pa, da premier sprevidi, da gre za sistemski problem ter da izpolni svoje obveznosti.”

DANIJEL CEK