Starinarnica pred nosovi sosedov
Janez in Marija Janežič sta priznana zbiratelja starin. Številne predmete, ki sta jih iztrgala zobu časa, v pomanjkanju prostora hranita tudi na dvorišču svoje hiše v Garibaldijevi ulici v Kopru. Prav to pa moti nekatere sosede, ki v njunih predmetih ne vidijo etnološke vrednosti, pač pa samo smeti.
KOPER > Sosedje, Luciano Kvasič, njegova soproga Biljana in hčerka Adriana stanujejo v pritličju in prvem nadstropju. Njihova okna gledajo na notranje dvorišče Janeza in Marije Janežič, razgled, ki se jim ponuja, pa jim ni všeč. Radi bi, da bi bilo dvorišče bolj urejeno. Prepričani so, da je takšno, kot je, idealno zbirališče za miši in podgane. Skušali so se tudi preseliti, a nihče, ki si je doslej ogledal stanovanje, ga noče kupiti. Da je njihova nepremičnina izgubila na vrednosti, krivijo Janežičeve.
Marsikatera javna ustanova ponuja na ogled tematske razstave, ki sta jih zasnovala zakonca Janežič in prispevala predmete zanje. Trenutno so v izolski mestni knjižnici poleg stalne razstave o igračah na ogled tudi stare kuharske knjige. Stalno razstavo o vinarstvu in kletarstvu imata v Vinakopru, v dveh vitrinah na Kidričevi ulici imata razstavo o starih tehtnicah z istrskih tržnic. V Librisu sta uredila zbirateljski kotiček. Doslej sta predstavila mlekarice, branjevke, sakralne predmete v ljudski uporabi, budilke ... Janežič si šteje v čast, da je skupaj s koprskim Pokrajinskim arhivom razstavljal šolske predmete v ljubljanskem Šolskem muzeju. V Pokrajinskem muzeju Koper je predstavil poštne predmete in v Manziolijevi palači v Izoli radiofonijo, v Banki Koper hranilnike ...
Tudi Ondina Gregorich, ki živi v drugem nadstropju hiše, sočustvuje z družino Kvasič in meni, da zbirateljstvo Janežičev ne sodi v središče mesta.
A starine so strast, ki poganja zakonca Janežič. Ves prosti čas namenjata urejanju, zlaganju, popisovanju in razvrščanju predmetov. In v vsakem najdeta zgodovinski pomen. Ker vse, kar počneta, počneta za svoj denar, nikakor ne razumeta nezadovoljnih sosedov.
“Vse to, kar tukaj vidite, je kulturna dediščina. Toliko sem star, da lahko počnem, kar želim. Ne dovolim, da mi drugi ukazujejo, kaj naj delam. Kako naj navsezadnje kdo sploh razume to, kar počneva s soprogo? Midva sva javno koristna. Ne maram ovaduhov. Če bi sosedje delali, ne bi imeli časa za gledanje skozi okno. In če jih moti pogled skozi okno, naj skozenj ne gledajo. Naj raje pridejo pomagat pospraviti, bomo vsaj vsi imeli od tega korist,” na očitke odgovarja Janez Janežič.
Ne le dvorišče, tudi hiša je polna različnih predmetov. V njej je denimo zbirka stotih dežnikov, slike, knjige, vezenine in pletenine, o katerih Janežiča trenutno pripravljata razstavo, in še polno drugih stvari, ki jih srečujemo na sejmih starin ali pa v etnoloških muzejih. Na dvorišču so motorji za čolne, steklenice iz pihanega stekla in še na tisoče drugih predmetov.
“Res je, pri nama je tesno. Ampak midva delava. Ne more biti drugače. Naj mi občina da večji prostor, vendar naj mi plačajo tudi elektriko. Kot upokojenca tega denarja nimava,” dodaja Janežič in poudarja, da ima tudi ježa, ki lovi miši in podgane. “Ne, na najinem dvorišču jih ni. Ščurke boste morali iskati kje drugje, komarji pa so vsepovsod, kajne?” še dodaja zakonca.
Junija 2012 ju je zaradi prijave že obiskala zdravstvena inšpekcija. Inšpektor je z epidemiologom takratnega Zavoda za zdravstveno varstvo Koper in prijaviteljem izvedel izredni pregled. Ugotovili so, da razmere pri Janežičih ne predstavljajo nevarnosti za pojav nalezljivih bolezni in, da ukrepi, potrebni za preprečitev pojava nalezljivih boleznih, v niso potrebni.
Prijavo je zdravstveni inšpektorat v morebitno obravnavo posredoval tudi Mestni občini Koper in takratnemu inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje. Na koprski občini pravijo, da redarji nimajo pristojnosti za ukrepanje, občinska inšpekcija lahko posreduje samo na javnih površinah.
ALENKA PENJAK
