Stregla Titu in Jovanki, ki so jo kasneje izrezali s fotografije
“Prvič je bilo grozno. Obkolili so cel hrib, na cesti ustavili promet, gostje niso smeli ne iz gostilne ne vanjo, celo hrano so kontrolirali. Takrat smo imeli dve dvorani, v prvi so ostali drugi gostje, v drugo je šel Tito s spremstvom,” pripoveduje danes 81-letna Milka Kotar iz Seče o prvem obisku nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita konec januarja leta 1971. S soprogo Jovanko se je nato pri njih ustavil še dvakrat, zaradi česar sta Milka in Tine večkrat končala tudi v Primorskih novicah. Tega, da so ji kasneje miličniki s fotografije, ki je visela v gostilni, izrezali Jovanko, seveda takrat za časopis ni govorila.
SEČA > Čeprav že leta ne obratuje več, ga skoraj ni prebivalca slovenske Istre in drugih krajev Primorske, ki ne bi poznal legendarne gostilne Pri Tinetu na klancu, tik ob cesti, ki vodi iz Lucije proti Sečovljam. Gostilna je dobila ime po prvem lastniku, Belokranjcu Martinu Kotarju iz Črnomlja, ki je sredi 50. let v Portorožu spoznal Milko Gerbec iz Gomile nad Doblarjem, s katero sta najprej odprla gostilno, nato pa sta si v njej ustvarila še družino. Milka je ravnokar končala gostinsko šolo, gostinec je bil tudi Tine. “Bil je 20 let starejši od mene. Ničesar nisva imela, sva pa oba uživala v gostinstvu,” danes pripoveduje Milka.
“Moj mož je vsak dan vstal zelo zgodaj, se odpeljal na Hrvaško in pripeljal čisto sveže ribe. Imeli smo res odlično hrano. Zato je naša gostilna postala znana ne samo na Primorskem, ampak tudi po Sloveniji in v zamejstvu. S Splošne plovbe so k nam vozili vse tuje goste in vsi so bili navdušeni. S kuharjem iz Prekmurja smo prvi na Primorskem ponujali gibanico, ki je postala pravi hit,” se spominja Milka.
Od Soče do Istre
Milka se je rodila nad vasjo Doblar ob Soči leta 1936. Ker je bila njena rojstna hiša nekoliko oddaljena od vasi, so se tam redno zadrževali partizani, zato je bila že med vojno njena družina pogosto zdoma. V osnovno šolo so jo dali šele pri devetih letih, po treh letih pa so jo že vpisali na tolminsko gimnazijo. Od septembra do aprila je prvo leto zdržala naporno hojo od Doblarja do Tolmina in nazaj, potem pa je zbolela. “Zdravnik je rekel mami, naj me obdrži doma, če hočejo, da preživim. In ko sem dopolnila 20 let, sem šla v Portorož, naredila tečaje in končala gostinsko šolo. Aj, kako sem jokala, ko sem šla od doma,” nam je povedala Milka.
Krožniki z ljubeznijo
Z možem Tinetom, ki je umrl pred 18 leti, sta se namreč takoj po odprtju gostilne leta 1965 tudi preselila vanjo in stanovala v dveh sobicah v nadstropju. Šele leta 1977 so se preselili v hišo streljaj od gostilne, dve leti prej pa se jima je rodil sin Martin. “Delala sem vse, za šankom, v kuhinji, čistila sem, pospravljala. In če sem videla, da je gost zadovoljen, sem bila bolj srečna kot on. Vsak krožnik sem prinesla na mizo z ljubeznijo,” pravi.
“Stari” je pestoval Martina
V začetku leta 1971 je doživela obisk policistov in mož v civilu, ki so prišli povedat, da bi se nekega dne lahko pri njih ustavil maršal Tito z Jovanko in drugimi visokimi politiki. Rekli so, da bi se lahko ustavil, niso pa tega z gotovostjo potrdili. Zadnjega dne januarja pa so nekaj ur pred prihodom prišli številni policisti, obkolili cel hrib in začeli pregledovati vse. V gostilno so se takrat pripeljali Tito z Jovanko, Edvard Kardelj z ženo Pepco, Mitja Ribičič, France Popit, Stane Kavčič in številni drugi. Namestili so jih v dvorano, ki so jo pripravili samo zanje. “Seveda sem imela tremo, ampak so bili Tito in drugi tako prijazni, da je hitro minila,” priznava Milka. “Kavčič je v knjigo vtisov takrat zapisal, da je naša gostilna lep primer zasebne iniciative. Takrat, ko so bili vsi proti privatnikom.”
Ob drugem Titovem obisku 26. aprila istega leta je bilo že bolj sproščeno. V gostilni so jim spet pripravili mizo, ker pa je bilo precej toplo, so jim na Titovo in Jovankino željo pogrnili mizo na zunanji terasi. Za eno mizo so jedli in pili Tito, Jovanka in njuna družba (takrat ni bilo ne Kardelja ne Kavčiča), za preostalimi mizami so sedeli drugi gostje. “Jovanka me je takrat vprašala, če imava kaj otrok in zakaj jih nimava. Odgovorila sem ji, da zato, ker nimava časa. Tito se je glasno zasmejal in v tistem trenutku je nastala fotografija,” je povedala Milka.
Ob njunem tretjem obisku, 26. decembra leta 1975, pa sta imela Milka in Tine zanju presenečenje. “Ko sem ju postregla, sem pristopila k mizi in se jima opravičila, ker me nekaj minut ne bo. Rekla sem, da grem pogledat nad gostilno, če je mali že zaspal. Pa se je Jovanka v trenutku spomnila in me vprašala, če imava končno otroka. Odgovorila sem ji, da imava. Pa je rekla, naj ga prinesem, tudi če spi, naj ga zbudim,” pripoveduje nekdanja gostilničarka Milka. Sina Martina je prinesla v gostilno in ga izročila Jovanki. “Bila je srečna. Po nekaj minutah ga je dala Titu v naročje in mu rekla, primi ga, stari, da bo imel lep spomin na naju. Stari mu je rekla. Tito ga je prijel in rekel, da se drži kot partizan,” se spominja Milka.
Jovanko so izrezali
Pet let kasneje so jima iz predsednikovega kabineta poslali izvod beograjske revije, na naslovnici katere je bila ta fotografija, spodaj pa je pisalo Predsednikova srečanja z najmlajšimi: Martin v Titovem naročju. “Objavili so samo sliko Tita, brez Jovanke. Takrat sta si prišla z Jovanko navzkriž. In kmalu zatem so prišli v našo gostilno, vzeli s stene uokvirjeno sliko njunega drugega obiska, na kateri je bila seveda tudi Jovanka, in jo čez nekaj časa prinesli nazaj. Seveda brez Jovanke. Preprosto so jo izrezali,” je povedala Milka.
V gostilni je ostala do leta 1990, ko se je upokojila. Osem let prej jo je v Primorskih novicah še zadnjič ovekovečil novinar Miloš Jovanović iz Lucije, ki je tudi sam zahajal k njim. “Gostilna je zaznamovala moje življenje, mi smo pa z njo zaznamovali ves kraj. Goste sem stregla z ljubeznijo, delala sem vse, kar je bilo treba. Če hočeš v gostilni uspeti, moraš spoštovati vsakega človeka, ki pride vanjo,” nam je zaupala Milka. Še preden sta končala delo v gostilni, je njen mož oddal največjo dvorano v najem nekemu Celjanu, ki je v njej uredil nočni bar. Pa je bar pogorel in z njim tudi precej njune opreme. Gostilna se potem ni več pobrala in tudi ni imela več sreče z najemniki.
Zlate Primorske
“Brez vašega časopisa pa ne morem. To je časopis, ki bi moral imeti na naslovnici zlate črke, toliko mi pomeni,” o Primorskih novicah pravi Milka. Čez dan nima časa za branje, ker skrbi za hišo, v kateri živi s sinom, nevesto in vnukom, velik vrt, sedem starih oljk ... “Preberem pa ga zvečer. Razgrnem ga na postelji in grem od prve do zadnje strani. Jaz sem Primorka in mi ob Primorskih novicah ni treba gledat niti poročil. Rada vem, kaj in kje se kaj dogaja. Rada pa bi šla enkrat z vami na izlet, ker doslej nisem šla še nikoli. In zato sem poslala mojo zgodbo in upam, da bom tokrat imela kaj sreče,” nam je ob našem obisku povedala nasmejana in vedra Milka Kotar, zadnja prava gostinka iz gostilne Pri Tinetu na klancu.
DANIJEL CEK
