Tartinijeva violina bo spet igrala
Pirančani se še zavedajo ne, kako veliko dragocenost hranijo v eni od svojih muzejskih zbirk: originalno violino njihovega rojaka in svetovnega virtuoza Giuseppa Tartinija. Izdelana je bila v Amatijevi delavnici v Cremoni v prvi polovici 18. stoletja in je vredna nekaj sto tisoč evrov. Da glasbilo ohranja vrednost, pa je treba nanj igrati. Skrbnik, pomorski muzej, načrtuje nove dejavnosti, vezane na ta neprecenljivi biser.
PIRAN> Žal je glasbeni virtuoz iz vilione nazadnje izvabljal zvok leta 2005, ko so jo tudi restavrirali. Bilo je ob priložnosti dnevov evropske kulturne dediščine, za nekaj minut je dragoceni inštrument v roke prijel Tomaž Lorenc ob oknu Tartinijeve hiše.
Sicer pa gmotno, tako za violino kot Tartinijevo spominsko sobo v Tartinijevi hiši, skrbi piranska občina, ki temu letno nameni 7600 evrov. Nad Tartinijevo zbirko, ki vsebuje nekaj dragocenih predmetov njegove zapuščine (ob eni od njegovih violin še notni črtalnik, posmrtno masko, doprsni kip, fotografije, ...; pisno dediščino pa hrani mestni arhiv), pa bdi kustosinja iz pomorskega muzeja
Na violino bi morali redno igrati
Duška Žitko. Zadnje dni intenzivno pripravlja projekt oživitve zbirke v smislu, da bi na violino vendarle igrali in da bi ji zaradi njene občutljivosti (ohranjanje lesa, strun, prožnosti) zagotovili hrambo v ustrezni vitrini. “Tudi prostor, kjer je vitrina, bi moral biti vzdrževan v posebni mikroklimi, primerne vlažnosti in temperature. Ko se violino jemlje iz vitrine, je namreč zelo pomembno, da ne doživlja spremembe sestave ozračja, kar ji zelo škoduje,” je poudarila Žitkova.
Tartinijeva zbirka je bila nekaj let v oskrbi koprskega pokrajinskega muzeja, letos januarja pa so jo vrnili pomorskemu. “V prizadevanjih, da bi pomorski muzej postal nacionalni, je kazalo, kot da bi skrb za Tartinijevo zbirko ovirala vsebino nacionalnega pomorskega muzeja. Zato smo jo prepustili koprskemu, kar se je izkazalo za neprimerno, saj je finančno za zbirko vedno skrbela piranska občina in naš muzej za strokovno vodenje. Sprememba statusa našega muzeja se ni zgodila, zato smo zbirko prevzeli nazaj, njeni lastniki smo od leta 1954,” je še dodala kustosinja.
Plemeniti zvok se je izgubil
Če se bo tako z občine kot morebitnih sponzorjev nabralo dovolj denarja, je Žitkova k sodelovanju za oživitev Tartinijeve violine povabila Žigo Faganela iz Ljubljane, prvo violino v Slovenski filharmoniji, in profesorico glasbe Amando Vidic. Faganel je pripravljen na violino redno igrati dvakrat na teden, Vidičeva pa bo svojo razpoložljivost še sporočila. Filharmonik je kritičen: “Po zadnjem igranju leta 2005 violini niso bile spuščene strune. Če se na glasbilo ne igra, je treba strune popustiti, ker star les ne zdrži nenehega pritiska. Pokažejo se poškodbe na zvenu violine. Po igranju nanjo ugotavljam, da nima velikega, plemenitega zvoka. Z ustreznim restavratorskim delom pa bi se lahko zelo približali tudi njenemu nekdanjemu zvenu in videzu. Predlagam vitrino z mikroklimo, ponovno pridobitev certifikata avtentičnosti in uradne ocene vrednosti, ustrezno zavarovanje, strokovni restavratorski poseg. Tako bo spet primerna za igranje in bo postala ambasadorka Tartinija, njegove zapuščine ter posredno tudi mesta Piran.”
Žitkova je v program dela zapisala še ponatis nekaterih publikacij o Tartiniju in nadgrajen program vodenja po zbirki, ki bi mu ravno z igranjem na violino in spremljajočo muzikološko vsebino dodali posebno noto, primerno tako za domače kot tuje obiskovalce. K aktivnostim muzeja se je pridružila tudi Polona Senčar iz agencije Maona, ki je že izdala zgoščenko s Tartinijevo glasbo, in publicist Slobodan Simič Sime, ki je izdal knjižico o Tartiniju, a jo bo potrebno kmalu dopolniti in ponatisniti.
LEA KALC FURLANIČ
