Tinjan je na visokem hribu, a ne še v nebesih
Kar dve leti je trajalo popravljanje stare krstne knjige iz 17. stoletja, v kateri so zapisana imena in drugi podatki o krajanih Tinjana. Čeprav črk in besed z iztrganih in izgubljenih listov niso mogli povrniti, so z restavriranjem knjige ohranili dragoceno dediščino kraja.
TINJAN > Večina župnišč, v katerih že več generacij zapisujejo podatke o rojstvih oziroma krstih, porokah in smrtih, ima ohranjene matične knjige iz 18. stoletja (pisati so jih začeli okoli leta 1770). Na Tinjanu pa imajo knjigo, ki jo je duhovnik začel pisati že več kot sto let prej, leta 1656. Najstarejša matična knjiga v Sloveniji je sicer iz Izole, iz leta 1506. Ohranjen pa je tudi prepis knjige s podatki iz let po 1450 iz Pirana, a original je izgubljen.
Raztrgane strani so zakrpali
Ker je tinjanski črn zvežčič pokončnega formata star 359 let in je bil v zelo slabem stanju, je nekdanji župnik s Škofij Štefan Krampač dal pobudo za njegovo “obnovo”.
Knjižico so prenesli v konservatorsko delavnico Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani, kjer je ostala kar dve leti. “Knjiga je bila precej raztrgana, platnice so bile uničene. Papir so na mestih, kjer ga ni bilo več, naredili na novo in tako dopolnili strani. Vsebine pač niso mogli. Restavratorji pa knjige niso razvezali, saj so listi speti s posebno unikatno vezavo; gre za mediteranski način vezave, ko listi niso sešiti, pač pa povezani z nekakšnimi vezicami,” opravljeno delo opisuje arhivar Tone Krampač, sicer brat nekdanjega tinjanskega župnika.
Dragoceno obnovljeno knjigo bo za zdaj na Škofijah spravil župnik Milan Kavčnik. Namerava pa jo predati arhivu koprske škofije, ki so ga pred nedavnim odprli v Kopru in kamor bodo prenesli matične knjige iz vseh primorskih župnij. Te bodo ostale v njihovi lasti kljub selitvi v Koper, kjer jim bodo zagotavljali ustrezne pogoje in varovanje.
Bili so tudi “čotasti” in “matasti”
Knjiga je nekdaj imela verjetno 75 listov, ohranilo se jih je 15. Njihove vsebine, zapisane večinoma v italijanskem jeziku s posameznimi latinskimi besedami, za zdaj niso natančneje proučili. Je pa že na prvi pogled jasno, da so v krstni knjigi poleg podatkov o rojstvih vpisani tudi podatki o porokah in smrtih. Pa še marsikaj drugega.
To je ugotovil tudi Leander Cunja, ki je prebral tinjanske matične knjige iz obdobja po letu 1800 in jih na prireditvi v cerkvi sv. Mihaela na Tinjanu predstavil krajanom. “Na prvo stran matične knjige je župnik napisal: 'Tinjanci ste na dobro visokem vrhu. Glejte, da prideste enkrat še više, v nebesa.' Videti je, da je bil takratni župnik že toliko časa v vasi, da je napisal po Primorsko 'prideste' in ne 'pridete', kot bi bilo pravilno,” je ugotovil Cunja.
V knjigah je naštel 57 hišnih imen oziroma vzdevkov, od tega 17 takšnih, ki so v vasi še danes poznani, 40 pa “novih” - na primer Keko, Čeful, Ždron, Pičur, Frlucko ... Med poklici domačinov so omenjeni zidar, kovač, mesar, vojak, zaposlen v državni službi ...
Bolj zanimivi pa so zapisi o vzrokih smrti posameznikov. “Pri neoženjenem fakinu piše, da so ga 'razparali in razrezali poleg Domja' in je umrl v tržaški bolnišnici zaradi posledic napada. Pri nekom piše, da je dočakal najvišjo starost, živel je od leta 1800 do 1890 in beračil po Trstu. Pri nekom drugem pa, da je 'frigori mortus', torej je umrl zaradi mraza. Neka ženska je padla s češnje, v oklepaju pa se je župnik spraševal, ali jo je zadela kap,” je povzel Leander Cunja.
Zbrane je nasmejal z branjem župnikovih zaznamkov, ki so v matični knjigi opisovali osebne lastnosti ljudi. “Napisal je, da je nekdo gluh ali slep, neka ženska je bila 'trda glava', nek moški je bil 'čotast'. O enem piše, da je 'matast' in da je v umobolnici v Trstu, čeprav s tem ni mislil nič žaljivega.” Zanimiva je bila tudi uporaba latinščine v knjigah, ko je župnik Škofije namesto Spodnje in Zgornje imenoval Inferior in Superior.
V vasi je vse več mladih
Po zapisih v knjigah bi lahko ugotovili tudi, koliko ljudi je nekoč živeli v vasi Tinjan, a vseh imen niso prešteli. Gotovo pa je, da je bila to pomembna vas. Njena zgodovina naj bi segala vse do železne dobe; v 1. tisočletju pred našim štetjem naj bi bila utrjena postojanka, kasneje pa rimska in srednjeveška trdnjava. Kjer so danes hiše, je bilo nekoč obzidje.
Čeprav je po drugi svetovni vojni vas zapustilo veliko prebivalcev, se življenje v zadnjih letih vrača v vas. “Le dva sva še prava domačina, ki sva bila rojena v vasi, potem sva živela drugje in se spet vrnila. Zdaj živi tu kakih 60 družin in je lepo, ker so vsi mladi. Obnovili so stare hiše in veseli me videti mlade, ko se sprehajajo z vozički, in njihove otroke,” je z življenjem v vasi zadovoljna Cvetka Mikolavčič.
HELENA RACE
