Tudi belgijske roke lepšajo soline
Na Fontaniggah, starem delu Sečoveljskih solin, je te dni precej živahno. Solinarji obnavljajo nasipe na solnih poljih, mladi prostovoljci iz štirih evropskih držav pa opravljajo vzdrževalna dela v tamkajšnjem Muzeju solinarstva.
SEČA > Pomorski muzej Sergeja Mašere iz Pirana je tudi letos, že petnajstič zapored, v sodelovanju z zavodom za prostovoljno delo Voluntariat pripravil mednarodni etnografski-renovacijski tabor Soline 2014. Sedem prostovoljcev iz Srbije, Belgije, Španije in Slovenije se je že v ponedeljek naselilo v prvo obnovljeno solinarsko hišico na Fontaniggah, kjer bodo bivali deset dni. Tabor je bil prvotno namenjen delu na solnih poljih, zadnja tri leta, odkar je Pomorski muzej ostal brez svojega polja, pa so prostovoljci žal prikrajšani za to izkušnjo.
V četrti obnovljeni solinarski hišici, kjer so prostovoljci že obnovili stopnice in pod, je do konca avgusta na ogled razstava fotografij Cum grano salis avtorja Andreja Blatnika. Razstava je del širšega projekta promocije solin.
A dela jim kljub temu ne manjka, zagotavlja operativni vodja tabora Peter Guštin. “Letos bomo barvali in zaščitili lesene dele solinarskih hišic, torej stopnice, vrata in pode, vključno z mostom čez kanal Giassi in vetrnima črpalkama na bližnjih solnih poljih, čaka pa nas tudi čiščenje in urejanje okolice solinarskih hišic,” napoveduje. Kot dodaja, prostovoljci vsako leto prinesejo v soline novo energijo in zanos. “Lepo je, da se ljudje zavedajo pomena Solinarskega muzeja in da pomagajo pri vzdrževanju teh objektov. To je naša dediščina in zanjo moramo skrbeti,” poudarja Guštin.
“Lepo je tukaj, Sečoveljske soline so edinstvene. Prav vesela sem, da sem prišla sem,” nam je med pleskanjem ograje mostu čez kanal včeraj zaupala študentka Marta, ki je na tabor skupaj s kolegico Katarino pripotovala iz Beograda. Marta upa, da ji bo kljub obilici dela, ki jo čaka v prihodnjih dneh, poleg Pirana, ki ga je obiskala že prvi dan, uspelo videti še kakšen košček Istre.
Nad lepotami Slovenije je navdušen tudi mladi Belgijec Korota. Lani je že obiskal Ljubljano, letos pa si je za prostovoljno delo izbral tabor v solinah. “Ko sem videl ponudbo za soline, sem brž preveril na internetu, kaj me tam čaka. Kar sem videl, se mi je zdelo zelo zanimivo. In nisem se zmotil. Tukaj je prelepo,” je povedal. Tudi Juana iz Španije so Sečoveljske soline očarale. Pa čeprav mu soline niso neznanka. Prihaja namreč iz Mursije, avtonomne pokrajine na severovzhodu Španije, kjer tudi gojijo tradicijo pridobivanja soli.
“Prostovoljci so nam resnično v veliko pomoč. Javni zavodi žal v teh kriznih časih nimajo denarja za vzdrževanje dediščine tako, kot bi jo morali. Sol je zelo agresivna in če objektov ne bi vsako leto obnavljali, bi šel v nič ves trud, ki smo ga vložili v ureditev solinarskih hišic in muzeja solinarstva,” pravi direktor pomorskega muzeja Franco Juri.
Kamp pa ni namenjen le delu, dodaja. “Prostovoljci v tem času pod mentorstvom našega kustosa Flavia Bonina, ki je največji strokovnjak za soline, spoznavajo krajinski park, soline, delo v solinah in muzej solinarstva, seznanimo pa jih tudi z našimi prizadevanji za vpis Sečoveljskih solin na Unescov seznam svetovne dediščine.”
PETRA VIDRIH
