Turizem, odvisen od krize in bančnih bilanc
O razvoju turizma na izolskem obmorskem pasu utegnejo odločati banke. Na območju Argoline ima škarje in platno že zdaj v rokah Abanka Vipa, na trikotniku pri hotelu Delfin jih kmalu utegne dobiti Gorenjska banka. Ob ladjedelnici soodloča Hypo banka, besedo utegne dobiti še NLB.
IZOLA> Bo to upočasnilo razvoj turizma, na katerega stavi občina po zatonu industrije in ji čas krize ne gre prav na roko?
Na trikotniku pri Delfinu je Konstruktor z menda avstrijskim partnerjem napovedoval gradnjo hotela, apartmajev in bazena. 27.000 kvadratnih metrov obsežno zemljišče pa je po naših informacijah obremenjeno z dvema hipotekama Gorenjske banke v (skupni) višini 9,7 milijona evrov. Ker je šel gradbinec v stečaj, je najbrž samo vprašanje časa, kdaj bo lastništvo nad trikotnikom prevzela Gorenjska banka.
Ustanovitelji podjetja Urbana prenova Izola so: podjetje Projekt obala Izola z Zemljaričem na čelu, Kraški zidar, Energogroup Mirana Gomola in Lane Zadravec, Hypo Leasing in Konstruktor VGR. Urbano prenovo so ustanovili 10. avgusta lani, vložek so parcele. Največji, kar 40-odstotni delež ima Hypo Leasing, po 20-odstotnega imata Kraški zidar in Konstruktor, po desetodstotnega pa Energogroup in Projekt obala Izola.
Bankam tlakujejo pot hipoteke
Skupaj s Kraškim zidarjem je Konstruktor v času direktorja Marjana Pinterja kupil tudi parcele na severnem delu občine, ob ladjedelnici, še bliže morju torej. Posojilo sta podjetji zavarovali s hipoteko, in sicer pri NLB, kar potrjuje glavni direktor Kraškega zidarja Radoš Lipanje.
Kot pišejo Finance, je kraški partner najel več kot 15-milijonsko posojilo, katerega obresti znašajo 750.000 evrov na leto. Gradnje vrhunskega zdraviliško-športnega centra projekta Urbane prenove Izole, ki ga vodi Janez Zemljarič in vrednoti nad 300 milijonov evrov, pa na obzorju Viližanskega zaliva še ni videti. Kraškega gradbinca zato posojilo NLB med vsemi dolgovi najbolj bremeni. Če ga ne bo mogel odplačati, bo njegove parcele zasedla NLB.
Pa vendar Lipanje meni, da spremembe v lastništvu niso tako zelo pomembne. Večjo težo ima projekt. Če je dobro zastavljen, bo šel svojo pot, tudi z novim investitorjem ali enim od investitorjev, je prepričan prvi mož Kraškega zidarja. V mislih ima najbrž Hypo Leasing, ki je k izolski urbani prenovi pristopil potem, ko je prevzel parcele na dvorišču tovarne Delamaris. Te predstavljajo kar 40 odstotkov vseh na območju ob ladjedelnici, pri Hypu pa jih je zastavil velenjski Vegrad, preden je šel v stečaj, še v času Hilde Tovšak.
Turizem je tržna niša
Gradnje na najbolj severnem delu Izole bi se lahko lotili čez dve leti. Občina mora prej sprejeti občinski prostorski načrt (OPN) in občinski podrobni prostorski načrt (OPPN), kar pa v Sloveniji, tako Lipanje, predolgo traja. “V letu ali letu in pol se lahko marsikaj zgodi, zaradi česar investitor potem ne uresniči zastavljenega projekta.”
Za gradnjo ob Viližanskem zalivu naj bi se zanimalo kar nekaj tujcev, ker naj bi bila lokacija - med vsemi v treh istrskih občinah - najugodnejša. “Turizem je izolska tržna niša, bolj kot koprska ali portoroška. V Izoli ta panoga še ni toliko razvita, obmorski pas je še precej neokrnjen. Ko bo zgrajena hitra cesta, bo območje ob ladjedelnici lahko dostopno, bolj kot italijanski Sesljan, na primer ... Katere panoge naj razvija Izola in na katerih območjih, pa je v domeni občine,” meni Lipanje.
Argolino prodajajo že pet let
A ko je zemljišče v lasti banke, lahko pride tudi do drugačnega scenarija. Primer za to je Argolina istoimenske družbe, zadnjih pet let zgolj v lasti Abanke Vipa. Čeprav direktor Argoline Uroš Šuber pravi, da gre za projektno družbo, ji gradnje stanovanj v času njegovega predhodnika Boštjana Čokla (zaradi odločnega nasprotovanja občanov) ni uspelo izpeljati. Potem ko je občina določila turistično in storitveno namembnost, pa novega projekta niso pripravili. Začeli so prodajati slabih 24.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče, vendar jim ga v petih letih še ni uspelo prodati.
Poznavalci nepremičninskega trga in tisti, ki so se zanimali za nakup zemljišča, so omenjali previsoko ceno, še zlasti v obdobju gospodarske krize. Argolina se ni o ceni nikoli izrekla, po neuradnih informacijah pa je pred petimi leti zahtevala 24 milijonov oziroma 1000 evrov za kvadratni meter (delno komunalno opremljenih) površin in pred dvema letoma 18 milijonov. V zdajšnjih kriznih časih bi nekateri ponudili kvečjemu osem ali devet milijonov, kajti stanovanj, s katerimi se vložki najhitreje povrnejo, ni mogoče graditi.
Za gradnjo ob Viližanskem zalivu naj bi se zanimalo kar nekaj tujcev, ker naj bi bila lokacija - med vsemi v treh istrskih občinah - najugodnejša.
Navite cene zaradi bančnih bilanc?
Šuber zdaj navaja, da se prav v tem obdobju dogovarjajo z morebitnima investitorjema bodisi o prodaji bodisi o partnerstvu v projektu, pri čemer bi bil vložek Argoline - zemljišče. Razkriva še, da ne gre nujno za slovenska investitorja in da bi se gradnja v najboljšem primeru začela leta 2014. Počakali bi, da občina sprejme občinski prostorski načrt (OPN) in občinski podrobni prostorski načrt (OPPN). Ker dvorišče nekdanje tovarne Argo bremeni za približno 20 milijonov hipotek Abanke, kar priznava tudi Šuber, so se pojavila ugibanja, ali družba prodajne cene ne zniža zato, da ne bi s tem (o)slabila bančnih bilanc.
“Samo ugibam lahko,” odgovarja predsednik uprave koprske družbe Interfin Naložbe Leon Klemše na vprašanje, zakaj banke kot novopečene lastnice zemljišč ali stanovanj vztrajajo pri cenah, ki so bile že pred gospodarsko krizo visoke. “Verjetno je dolg, ki si ga želijo poplačati, tak, da jim ga z znižano ceno ne bi uspelo, in bi v svojih bilancah imele neposredno izgubo.” Zadevo takole ponazarja: “Nekdo vam je dolžan milijon, vi mu zarubite hišo in želite znova pridobiti milijon. Če dobite pol manj, je to izguba. Vse ostalo je stvar bank in njihovih poslovnih odločitev.”
Uroš Šuber pa na vprašanje o upoštevanju bilanc Abanke pravi: “Nismo pripravljeni prodati za vsako ceno, kljub hudim pritiskom, da bi jo znižali. Postavili smo si prag, pod katerega ne bomo šli. Raje smo pripravljeni počakati še kakšno leto.”
MIRJANA CERIN
