Umik na varno
Takojšen umik žrtve iz družinskega okolja pogosto predstavlja edino možnost za prekinitev nasilja. V Kriznem centru za žrtve nasilja Piran, ki je svoja vrata odprl pred petimi leti in je eden od treh kriznih centrov v državi ter edini na Primorskem, je doslej varno zatočišče dobilo že 437 žensk in otrok.
LUCIJA > Vrata piranskega kriznega centra, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo (CSD) Piran, so 24 ur na dan in vse dni v letu odprta za ženske in matere z otroki - žrtve (predvsem družinskega) nasilja z vseh koncev Slovenije.
Tri tedne varnega zatočišča
Polovica uporabnic prihaja z obalno-kraške regije, za potrebe katere so piranski center pred petimi leti tudi zasnovali. “Pred letom 2009 skoraj nismo imeli možnosti, kam urgentno skriti žrtve nasilja. Včasih smo si pomagali tako, da smo ogrožene ženske interventno namestili kar v bolnišnice,” je na včerajšnji slovesnosti, ki sta jo ob peti obletnici delovanja skupaj pripravila piranski in mariborski krizni center, povedala direktorica piranskega CSD Majda Golja.
Četrtina žensk v Sloveniji je od svojega 15. leta imela izkušnjo s fizičnim nasiljem, 92 odstotkov povzročiteljev je bilo njihovih partnerjev, opozarjajo v Društvu SOS telefon. A ta podatek je le vrh ledene gore, opozarjajo na Fakulteti za socialno delo. Večina žensk, ki doma doživlja nasilje, namreč o tem še ni spregovorila, pravijo.
Že v prvem letu delovanja se je krizni center Piran zateklo 45 žensk in 57 otrok. Lani je zatočišče pred nasiljem v njem poiskalo 64 žensk in 36 otrok. Čas bivanja je načeloma omejen na tri tedne. “Skupaj z uporabnicami naredimo načrt pomoči in poiščemo možnosti trajnejšega bivanja: za nekatere je to varna hiša - nam najbližja je na Krasu, za druge materinski dom na Goriškem, ene se odločijo tudi za vrnitev k svojim staršem ali za najem stanovanja ... Odvisno pač od stopnje ogroženosti,” pojasnjuje vodja piranskega kriznega centra Jana Peršič.
Strokovne delavke centra so vesele, ko jih ženske pokličejo in povedo, da so si uspele urediti življenje, v katerem ni več prostora za nasilje. Vsem pa to žal ne uspe. “Nekatere se čez določen čas spet zatečejo k nam. In nadaljujemo od tam, kjer smo prekinili,” pove Peršičeva. Kot dodaja, je ena od nalog zaposlenih v centru tudi ta, da pomagajo mamam in njihovim otrokom na novo zgraditi odnos. “K nam pridejo polni strahu, nemoči, žalosti, negotovosti ... Želijo si miru, predvsem pa občutka varnosti,” razkriva Peršičeva. “Mnoge se šele tukaj, pri nas, uspejo po dolgem času naspati.”
Za ozaveščanje širše javnosti
V Sloveniji delujejo trije krizni centri za žrtve nasilja: v Piranu, Ljubljani in Mariboru. Majda Golja ocenjuje, da so potrebe po nujni namestitvi trenutno pokrite. “K temu veliko pripomore tudi zakon o preprečevanju nasilja, ki omogoča tudi ukrep prepovedi približevanja,” pravi Golja. “Potrebovali pa bi nadgradnjo: manjša, cenovno ugodnejša stanovanja, kjer bi uporabnicam še vedno lahko nudili strokovno psihosocialno pomoč, in več možnosti za takojšnjo pomoč žrtvam nasilja kot tudi storilcem.” Državna sekretarka na ministrstvu za delo Martina Vuk je včeraj že napovedala pomoč države pri preprečevanju nasilja v družini. “Poseben poudarek bomo dali tudi ozaveščanju širše javnosti. Prav lokalno okolje je tisto, ki mora prvo ponuditi roko žrtvam, ki mora prepoznati vse oblike nasilja in pozivati k njegovemu zmanjševanju,” je dejala. PETRA VIDRIH
