Upor proti posegom v mandraču

PIRAN>“To je - morebiti se zdi moj izraz premočan, a je moja emotivnost je v tem trenutku zelo velika - kriminalno dejanje, saj gradbeniki in kdor jim je ta poseg naročil, uničujejo kulturno dediščino, ki ni samo krajevnega in nacionalnega pomena, ampak tudi mediteranskega!" je bila včeraj v elektronskem sporočilu še ogorčena Romana Kačič. Pred nedavnim se je z družino preselila v Piran, sicer pa je dolgo delala na tujem, v Benetkah, Trstu in drugod.

Poleg njenega so po spletu krožila še sporočila številnih Pirančanov in drugih, ki se tudi sicer sprašujejo, kako sploh strokovno teče obnova piranskega mandrača in kje so varuhi kulturne dediščine. Ob ogledu del na pomolu je videti, da so obalni zid pomola in dela mandrača porušili, nato utrdili s piloti in z betonskimi opaži, sedaj pa zidajo podporni zid, vendar ne iz kosov belega kamna enakih dimenzij in kvalitete, kot so bili izvorni (mimogrede, slednje so odstranili in odpeljali na deponijo v Sečovlje, češ da so precej poškodovani, v večini neuporabni, so nam povedali delavci), ampak so s četrtka na petek zgradili nekaj metrov zidu iz manjših kamnov sivega peščenjaka. To je precej razburilo javnost, ki se najprej sprašuje, kje so “dediščinarji”, da se to sploh dogaja, pa še, zakaj občina kot investitor nemudoma ne ukrepa.

Od predstojnika piranske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Bruna Purgerja smo vendarle izsilili pojasnila po telefonu, četudi jih uradno posreduje le center v Ljubljani in si za to vzame precej časa. “Gradnjo iz manjših kosov sivega peščenjaka smo takoj ustavili, saj ta ni bil predviden za tisti predel pomola, ampak za predele, ki so bili že prej tako grajeni. Očitno se je gradbenikom mudilo in so brez našega dovoljenja začeli z deli, uporabili pa so kamne, ki so jih trenutno imeli na voljo. Na tem mestu se bo uporabilo večje kose kamna,” je pojasnil Purger in dodal, da je zahteva njihovega zavoda, naj del ravnokar postavljenega zidu gradbeniki odstranijo.

Obnovo mandrača vodi JP Okolje Piran. V pojasnilu, kaj se dogaja na gradbišču, je vodja del Ivan Bakič dejal: “Trditev, da se veliki beli bloki kamna - robni zaključki pomola - zamenjujejo s sivim peščenjakom malih dimenzij, ne drži, ker se prenova mandrača zaključuje ravno na stiku najmlajšega valobranskega pomola, ki dejansko ima večje monolite belega istrskega kamna, vendar dela na to območje ne posegajo. Novi kamniti zid iz peščenjaka je zgrajen kot vzorec za dela v notranjem delu mandrača, ni pa še bil potrjen od Zavoda za varstvo kulturne dediščine.”

Dodal je še, da je na večini predelov obalnega zidu v mandraču sivi peščenjak ter da starega in odstranjenega kamna iz konstruktivnih in tehnoloških razlogov ni možno ponovno uporabiti pri obnovi zidov.

Kakorkoli, Kačičeva ne more mimo svojega strokovnega mnenja o zadevi: "V krajinsko arhitekturnem pogledu nadaljevanje takega posega v samem osrčju Pirana pomeni oddaljitev od tipičnosti istrskega, obmorskega naselja, oslabitev njegove identitete in pristnosti. Kdo je odgovoren za uničevanje te čudovite dediščine? Poleg funkcije sta estetika in upoštevanje identitete prostora v območjih, katerih strategija razvoja temelji na turizmu, primarnega pomena."

Pridružuje se ji piranski “dediščinar”, vodja zavoda za ohranjanje mediteranske dediščine Mediteranum Slobodan Simič Sime, ki napoveduje pravi mali upor skupine zavzetih Pirančanov proti takemu početju.

"Uničili so nam že Ribiški trg, pa Tartinijev trg in nekatere druge kulturne spomenike v Piranu, tega pa ne bomo dovolili," je odločen Simič.

Mimoidoči oblikovalec Sašo Urukalo iz Ljubljane pa opozarja: “V Louvru so pri obnovi skrbno oštevilčili vsak kamen posebej, dresdensko katedralo so postavili v prvotno stanje tako rekoč iz prahu, mi pa znamo le oskruniti našo dediščino. Poglejte samo te velike stroje, ki tako vehementno vozijo čez te stare tlakovce.”

LEA KALC FURLANIČ