V bran resnični demokraciji

KOPER > Tomaž Bizajl se je leta 1934 rodil na Bregu pri Žirovnici, na Gorenjskem. Ko je dopolnil sedem let, se je družina vrnila v domačo Baško grapo. Nižjo gimnazijo in učiteljišče je obiskoval v Tolminu, delal kot vzgojitelj v Dijaškem domu Cerkno, zatem pa kot učitelj in upravitelj na osnovni šoli v Godoviču.

V šestdesetih letih je bil referent za šolstvo občine Idrija, ob delu pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral sociologijo in leta 1968 diplomiral. Po preselitvi k morju je postal strokovni delavec in sekretar obalnega komiteja ZKS Koper, še ne 38-leten pa je v vladi Staneta Kavčiča prevzel vladni resor za kulturo, prosveto, telesno kulturo in raziskovalne dejavnosti ter ga vodil poldrugo leto. S Kavčičem, zagovornikom liberalne politike, je delil pogled na marsikaj: oba sta delavca videla kot izobraženega in razgledanega, socializem pa sta si prizadevala ukrojiti po meri sodobnega človeka, ga odrešiti nesmiselnih omejitev, ki so zavirale gospodarski in siceršnji razvoj. “Kavčič je govoril, da ima Slovenija kot majhna dežela brez posebnih surovin več priložnosti v terciarnih dejavnostih: v turizmu, prometu, bančništvu, energetiki, ekologiji ...”, se je Bizajl spominjal leta 2012 v intervjuju za Primorske novice. Obujeno zanimanje za Kavčiča ga ni presenečalo: “Tudi današnja družba je premalo učinkovita. V sebi ima kup anarhoidnih elementov, ni dobro izoblikovana, ne zmore zagotavljati razvoja in jutrišnjega blagostanja. Poglejte vse te nesrečne zgodbe o lastninjenju, o denacionalizaciji, o naših strankah, med katerimi nekatere delujejo bistveno bolj nedemokratično kot rajnka partija.”

Potem ko je bil Kavčič leta 1972 prisiljen odstopiti z vseh funkcij in se upokojiti, Bizajl vse več obveznosti ni mogel sprejeti. Ob rekonstrukciji Marinčeve vlade je prosil za razrešitev. Od leta 1974 do leta 1981 je bil direktor in urednik Primorskih novic. Ko ga je odgovorna urednica Zdenka Lovec povabila v hišo, je postavil pogoj: soglasje kolektiva. V času njegovega vodenja se je časopis kadrovsko in vsebinsko obogatil ter iz tednika prerasel v časnik, ki so ga bralci dobili v roke dvakrat na teden. Bizajl, ki v kolektivu še danes velja za legendarnega direktorja, je tudi pozneje vseskozi izkazoval skrb za usodo osrednjega primorskega tiskanega medija in se tudi javno postavil v bran svobodnemu in neodvisnemu novinarstvu.

Po svojem obdobju na Primorskih novicah je odšel na republiški zavod za šolstvo. Predaval je na ljubljanski pedagoški fakulteti in bil dejaven v civilni družbi, od politike pa se je poslovil leta 2000, ko je izstopil iz stranke LDS. Spomine na razgibano pot je opisal v avtobiografiji Čas velikih pričakovanj (2009).