Kako bi območje obalne ceste uredili študentje arhitekture?

Istra
, posodobljeno:

Šestindvajset študentov od tretjega do petega letnika Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani je na pobudo izolske občine pripravilo 18 projektov ureditve območja obalne ceste, tudi na manjšem koprskem delu, ki pa ga koprska občina ureja še pred sprejetjem Regionalnega prostorskega načrta. Ustvarjali so en semester v okviru izbirnega predmeta Ekološka načela gradnje in zaradi nedavne epidemije na daljavo.

Noemi Milanović si je zamislila, da bi lesena mreža “komunicirala” 
s kolesarsko stezo;  včasih bi se dotaknila  tal in ustvarila  predor, ki 
bi ponazarjal traso Parencane.
Noemi Milanović si je zamislila, da bi lesena mreža “komunicirala” s kolesarsko stezo; včasih bi se dotaknila tal in ustvarila predor, ki bi ponazarjal traso Parencane.Tomaž Primožič/FPA

IZOLA > Prav vsi so doma iz drugih krajev po Sloveniji in so, kot pravita njihova mentorica dr. Martina Zbašnik - Senegačnik in asistentka dr. Ljudmila Koprivec, ustvarjali po načelu ekološke mikro arhitekture.

Idejne projekte naročili že pred sedmimi leti
Izolska in koprska občina sta že naročali idejne projekte za ureditev obalne ceste. V Izoli so to zaupali arhitekturnima birojema in njune zamisli predstavili sredi julija 2014. Govora je bilo o umetnih otokih, javnem prometu z električnimi vlakcih, 80-metrskem razglednem stolpu na Rexu...

Čeprav so razmišljali nekonvencionalno, so snovali trajnostno, nadgradnjo urbanega prostora in izboljšave kakovosti bivanja lokalnega prebivalstva so si zamislili s kar najmanj posegi v okolje tudi zato, da bi jih v prihodnosti lahko odstranili brez opaznejših posledic. Njihovi projekti bodo v klubskem prostoru Kulturnega doma na ogled do 18. julija.

Na območju Viližana si je Noemi Milanović zamislila edukacijsko pot o kulturi. “Pešcu bi bili na voljo dve poti: ob drevoredu pinij, kjer bi bile informativne table, ali ob morju, kjer bi s 3D očali spoznavali podvodno arheologijo: ostaline rimskega pristanišča Viližan in potopljene ladje Rex. Ob edukacijski poti bi bila lesena mikroarhitektura, ki bi delovala kot urbana oprema. Organska oblika lesene mreže bi omogočila obiskovalcu prostor za počitek, branje, sproščanje, leseni elementi bi se stikali med seboj brez uporabe dodatnih elementov,” pojasnjuje.

Sandi Naglič in Maruša Kovačsta paviljon umestila na skalomet kot podaljšek proti morju. Njuna mikro arhitektura je zasnovana fleksibilno in montažno, po potrebi bi jo postavili ali odstranili.

Sandi Naglič in Maruša Kovač sta na območju Rexa zasnovala Muzejsko točko podvodne arheologije, v lahkem paviljonu, ki bi bil podaljšek obalne promenade, v občutljivo morsko dno nista želela posegati. Kot utemeljujeta, arheologija na morskem dnu še danes priča o mogočnosti potopljene ladje in njeni žalostni usodi, v Viližanu in Žusterni najdemo rimske arheološke ostanke. “Vse te točke povezuje obalna promenada, vendar se le malokdo zaveda, da se sprehaja ob zgodovinsko pomembni arheologiji.”

Betonski Molet bi bil po viziji Pine Bohak nadkrit in razširjen z lesenimi letvami, ki bi bile dodatna površina za kopalce, pod otroškim igriščem bi bila mehka površina iz reciklirane gume.

Pina Bohak se je osredotočila na Molet, kjer bi uredila začasne in sezonske tržnice, postavila bi večfunkcionalno streho, ki bi omogočila združevanje programov in generacij. “Ob koncih tedna bi bil prostor namenjen tržnici, med tednom pokritemu kopališču. Na strehi bi bilo urejeno otroško igrišče. Nasproti mandrača, kjer je parkirišče za avtomobile, bi bil park s klopmi.” Večfunkcionalni objekt bi imel kamnite temelje in lesene letve, dostava pridelkov na tržnico bi bila mogoča z avtomobilom in rib tudi s čolnom. Lesene mize in stole bi lahko zložili.

Ivan Levak in Urška Lokar bi na Parencani med obema kronama postavila kamnite škrle z razmaki in poustvarila podobo železniških tirov.

Ivan Levak in Urška Lokar s projektom Tematsko tlakovanje z urbano opremo predlagata uporabo odpadnega gradbenega materiala: opek, vodoodporno vezanih (križno lepljenih) plošč in škrl. Podest in stopnice za dostop do morja bi bili iz vodoopornih desk, opaž pitnikov bi naredila iz lokalnega kamenja in vanj vlila beton.

“Ploščadi oziroma stopnice bi bile položene na skalomet. Na eni strani bi bile višje, da bi se lahko nanje usedli, na drugi nižje in z ograjo, da bi bile primerne za starejše. Klopi bi bile na cesti in z obojestransko orientiranostjo omogočale razgled na morje in zelenje. Ne bi bile fiksne, lahko bi jih poljubno premikali.”

Preostalih 14 projektov:

Manjša kopališča na principu plimovanja

Fleksibilen paviljon

Knjižnica na prostem

Športne aktivnosti Viližan

Umetniška središča

Sprehajalne poti z razglednimi ploščadmi

Kolesarnice Žusterna

Raziskovalne enote za biologijo

Učne poti o pozejdonki

Interaktivne učilnice na prostem

Postajališča za kolesarje

Paviljon za najmlajše

Meditacijski paviljon

Osvetlitev obalne promenade

Kako bi območje obalne ceste uredili študentje arhitekture?
Tomaž Primožic/FPA
Kako bi območje obalne ceste uredili študentje arhitekture?
Tomaž Primožic/FPA
Kako bi območje obalne ceste uredili študentje arhitekture?
Tomaž Primožic/FPA
Kako bi območje obalne ceste uredili študentje arhitekture?
Tomaž Primožic/FPA
Kako bi območje obalne ceste uredili študentje arhitekture?
Tomaž Primožic/FPA