“V Kopru sem kot mavrični pes”
Starega glasbenega mačka Tulia Furlaniča, ki je svojo glasbeno pot začel pri legendarnih Kameleonih kot bobnar in nato z izvrstnim vokalom navduševal še pri Faraonih, Halo in drugih skupinah, je Mestna občina Koper za njegovo 50-letno glasbeno ustvarjanje nagradila z najvišjim občinskim priznanjem.
> V obrazložitvi priznanja piše, da ste izredno ljubezen do glasbe gojili že kot otrok in da vam ni bilo težko zgodaj vstajati ob prvomajskih budnicah pihalnega orkestra, pa čeprav ravno na prvi maj praznujete rojstni dan.
“Seveda je bilo težko zgodaj vstajati, še danes čutim posledice. (smeh) Zato pa spim do poznega.”
> Kaj pa vam sicer pomeni prvi maj? Ga praznujete?
“Ne, sem kot Švicarji, ki tega praznika nimajo. Zame je to povsem običajen delovni dan, velikokrat sem na ta dan nastopal ... Nikdar nisem hodil na Socerb ali na kakšna druga prvomajska srečanja. V bistvu mi prvi maj ne pomeni nič posebnega, no, razen tega, da prav na ta dan praznujem rojstni dan.”
Tulio Furlanič je svojo glasbeno pot začel leta 1965 pri Kameleonih. Štirje takratni koprski gimnazijci - Jadran Ogrin (bas), Marijan Maliković (solo kitara), Danilo Kocjančič (ritem kitara) in Tulio Furlanič (bobni) - so se v trenutku presenetljivo dobro ujeli. Kameleoni so s svojim ustvarjanjem utirali pot novi glasbi, s pomočjo katere je tedanja mladina samozavestneje stopala na družbeno prizorišče in se enakopravno vključevala v novi val svetovnega mladinskega gibanja, zaradi njih pa je Koper postal tudi odprto mesto širokih nazorov. Mestna občina Koper je Kameleone za njihovo 50-letno uspešno in odmevno delovanje na področju zabavne glasbe nagradila s priznanjem z veliko plaketo.
> Kaj pa vam pomeni priznanje, ki vam ga ob letošnjem občinskem prazniku podeljuje Mestna občina Koper?
“Ooo, to pa je nekaj povsem drugega! To priznanje mi zares pomeni veliko. Mislim, da sem za Koper v vseh teh letih glasbenega ustvarjanja - letos jih bo že 50 - veliko naredil. S Kameleoni smo ime Kopra ponesli po vsej Jugoslaviji. Tudi ko sem živel v Nemčiji, sem vselej s ponosom povedal, da prihajam iz Kopra. Sicer sem še kar nekaj časa po tem, ko je bila Slovenija že samostojna, avtomatično govoril, da sem iz Jugoslavije ...”
(Pogovor prekine možakar, ki pristopi k našemu sogovorniku in ga pobara za avtogram.)
> Se to pogosto dogaja?
“Še vedno, ja. V Kopru sem kot mavrični pes.” (smeh)
> Kot kaj??
“Kot mavrični pes. Wie ein regenbogen Hund, imajo navado reči Nemci. Psa, ki živi v mestu in je odet v barve mavrice, zagotovo vsi poznajo. In tak pes sem jaz. Mislim, mavrični pes, da se razumemo. (smeh) Glejte, na sceni sem že dolgo let, tako da me v bistvu pozna vsa Slovenija. Tudi zato, ker sem medijsko stalno prisoten ... Že res, da sem že tisočkrat povedal ene in iste zgodbe, ampak ljudje jim še vedno radi prisluhnejo. Opažam, da sem zanimiv tudi mlajšim generacijam. Menda se je skupina Kameleoni znašla celo v šolskih učbenikih, vsaj tako so mi povedali.”
> Prepoznavni ste tudi po svoji zunanji podobi. Vaš zaščitni znak sta čepica in šal. No, danes ste si okrog vratu sicer zavezali rutko, a človek ne more, da vas ne bi opazil. Veliko daste na imidž?
“Kot javna oseba moraš gledati tudi na imidž. Tako pač je. V trenirki me boste videli samo po Škofijah, ko hodim naokoli s palicami.”
> Se ukvarjate z nordijsko hojo?
“Z nečim je treba ohranjati kondicijo. (smeh) Športi z žogo niso več zame; kot mulc sem sicer igral rokomet, krajši čas tudi nogomet, a sem kaj kmalu ugotovil, da je ta šport predrag, saj sem uničil preveč čevljev ... Žogo smo namreč brcali na asfaltiranem rokometnem igrišču, ki je stalo približno tam, kjer je sedaj stavba Banke Koper. Čevlji so imeli usnjen podplat in lahko si samo predstavljate, da so morali starši vsak mesec kupiti nove ... Pred leti sem zelo intenzivno igral tenis, v veliko veselje pa mi je bil tudi tek na smučeh. Alpsko smučanje pa ne. Samo enkrat sem si obul smučarske čevlje, a sem se v njih počutil kot v zaporu. Grozen občutek utesnjenosti. Sploh za bobnarja, ki je navajen prosto premikati noge po pedalih. Me je zagrabila prav panika.” (smeh)
> Že skoraj vse življenje ste zapisani glasbenemu ustvarjanju. Kaj vam pomeni glasba?
“Glasba je neke vrste meditacije. Je vse. Predvsem pa je internacionalni jezik, s katerim lahko brez besed izraziš vse svoje občutke: žalost, veselje, srečo, nezadovoljstvo ...”
> Izreden občutek za glasbo in izvrsten vokal sta vam že leta 1966 prinesla posebno nagrado za najboljšega pevca tekmovanj vokalno-instrumentalnih skupin v Zagrebu. Vaš raskav glas je še danes zelo prepoznaven.
“Ja, pa ni bil vselej takšen. Z leti se je spremenil. Če primerjate današnje posnetke s tistimi iz leta 1965, ko smo začeli nastopati s Kameleoni, skoraj ne bi verjeli, da gre za istega pevca. Ampak tako je. Tudi Frank Sinatra je z leti dobil drugačen glas.” (smeh)
> Katero od pesmi, s katerimi ste v svojo dolgi glasbeni karieri navduševali tako s Kameleoni kot kasneje s Faraoni in ostalimi glasbenimi skupinami, danes najraje zapojete?
“Da bi prav imel kakšno posebno favoritinjo, ne morem reči. Morda Yesterday od Beatlov, pa Žarek skozi meglo dneva in Dolazi zima od Kameleonov, iz samostojne kariere Ko samota boli in Ženske ženske ter seveda Anita ni nikoli od skupine Halo. Anita je že skoraj 20 let slovenski evergreen. Poje ga staro in mlado.”
> Živite na Škofijah ...
“Ja, a stalni naslov imam še vedno v Kopru, v Čevljarski ulici. Koper je pač moje mesto. Od leta 1956, ko smo se preselili s Škofij, se je Koper precej spremenil. Na bolje, se razume. Že pred leti, ko sem delal kot turistični vodnik po Istri, so se vsi čudili, kako čist je Koper. Da ne govorimo sedaj.”
> Bili ste tudi turistični vodnik??
“Ja, glede na to, da znam kar nekaj tujih jezikov in da sem zelo komunikativen, sem v tem videl priložnost za dodatni zaslužek. Opravil sem tečaj in se že videl, kako bom vodil po Istri tuje turiste s križark in jim razkazoval lepote naših mest. Seveda sem računal na Avstrijce in Nemce, saj nemško govorim skoraj bolje kot slovensko, glede na to, da sem 24 let živel v Nemčiji. A ne! Dobil sem Američane. In ker moje znanje angleščine ni najbolj briljantno, saj sem se je v šoli učil vsega dve leti - okej, pogovorno že gre, kaj več pa ne -, sem se prav potil, ko sem turiste vodil po muzejih in jim razlagal zgodovino naših krajev. (smeh) A je bila vendarle zanimiva izkušnja, saj sem hkrati tudi sam obnovil znanje zgodovine, ki je v šoli nisem najbolj maral. (smeh) Od nekdaj me namreč bolj zanima sedanjost. In seveda prihodnost.”
> Kakšne načrte imate za prihodnost?
“Oooo, velike! (smeh). Letos praznujem 50 let svoje glasbene kariere in pripravljam jubilejni koncert z gosti. Zgodil naj bi se 19. septembra na Titovem trgu v Kopru. Nedaleč stran, v vaši hiši, smo štirje gimnazijci leta 1965 začeli svojo glasbeno pot. Tam, kjer je sedaj sedež Primorskih novic, v ulici OF 12, je bil tedaj mladinski klub Ray Charles. V njem smo imeli svoj prvi koncert. Nastopili smo kot The Cameleons. Zaradi 'vzgojno-političnih zadev' smo morali napis na bobnih posloveniti.”
> Sedete še kdaj za bobne?
“Seveda, sem pa tja v kakšni kleti še sedem za bobne, sicer pa že dolgo samo še pojem. Tudi Phil Collins je bil najprej bobnar pri The Genesis, nato pa se je prelevil v frontmana. Ampak na tem koncertu bom zagotovo tudi kakšno zaigral. Ne nazadnje je bil zame vedno značilen solo na bobnih. Sploh v 60. in 70. letih, ko je na kakšnem koncertu zmanjkala elektrika. In trajalo je tudi po 15, 20 minut, preden so zamenjali varovalke.” (smeh).
> Kaj vas poleg glasbe še navdušuje v življenju?
“Zadnje mesece se ukvarjam z risanjem in slikanjem, rad pa tudi recikliram stvari; tehnično kreativnost sem pridobil kot strojni ključavničar. Sicer pa zelo rad kuham. Posebej za več ljudi. Ko sem praznoval 60. rojstni dan, sem v goste povabil več kot 60 ljudi. Kar tri dni sem kuhal in pekel in pri tem nadvse užival. Sploh pri pripravi slaščic. Odkar namreč ne pijem več alkohola - že skoraj dve leti bo -, me je začelo vleči k sladkarijam. A kaj, ko mi zdaj sladkor nagaja ... (smeh) Tako da sem postal hud abstinent: ne pijem, ne kadim, ne jem sladkega ... A sem klub temu zabaven.” (smeh)
PETRA VIDRIH
