V mandraču se vrtijo okoli načrtov

KOPER > Občina je sprva od zavoda za varstvo kulturne dediščine zahtevala 1,052 milijona evrov, nato je zahtevek znižala na 584.000 evrov. Za tolikšno podražitev naj bi bil kriv zavod, ki ni zahteval konservatorskega načrta za obnovo mandrača že leta 2008, pač pa šele leta 2011, ko se je obalni zid že porušil in prvotnega stanja ni bilo več mogoče ohraniti.

V vlogi, ki jo je pripravljalec načrtov obnove, to je podjetje Projektiva inženiring, oddal zavodu, je “bil skromen tehnični opis, ni bilo idejnih zasnov, ki bi načrt dopolnjevale,” je sodnici Samanti Nusdorfer pojasnil Bruno Purger, nekdanji vodja piranske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine. “Iz dokumentacije je bilo razvidno, da se v obalno linijo in zid ne posega in ostaneta na svojem mestu,” je zatrdil. Ker naj bi šlo za enostaven poseg, ni zahteval konservatorskega načrta, je dejal.

A izvajalci del so med obnovo, ki se je začela novembra 2010, zabijali večje pilote od predvidenih, uporabljali težko mehanizacijo in obalni zid se je porušil. Z deli so nato nadaljevali. “To, kar je bilo obnovljeno, pomeni poseg v morje; gre za 40 do 50 centimetrov. Bilo je drugače, kot je bilo predvideno,” je dejal Purger in dodal, da bi - če bi vedeli, da bo poseg tak - že v začetku zahtevali konservatorski načrt. Tako pa so ga zahtevali šele leta 2011.

Jože Maver, ki je bil pri Projektivi inženiring vodja projekta in nadzora med obnovo mandrača, pa je na sodišču dejal, da so vlogi, ki so jo oddali na zavod za varstvo kulturne dediščine že leta 2008 dodali tudi predloge sanacije obale. “To je bil manj zahteven poseg, dobili smo gradbeno dovoljenje, pritožbe ni bilo.” Dodal pa je, da je bilo že takrat jasno, da gre tudi za poseg v konstrukcijo obale. Del ni bilo mogoče opraviti drugače kot tako, da so kamne odstranili, na novo postavili zid in ga obložili z novimi kamni.

Konservatorski načrt je zatem zahteval postavitev kamnov še globlje, do 1,7 metra pod vodo. “To je bilo dražje. Mislim, da bi moral zavod že prvič dati take pogoje, da bi vse to upoštevali,” je še dejal Maver.

Če bi občina že leta 2008, ko je načrtovala obnovo mandrača, vedela za vsa dela, bi v prijavi za pridobitev evropskega denarja iz sklada za ribištvo zaprosila za višji znesek, pa je dejal Ljubo Bertok, vodja občinskega urada za gospodarstvo in turizem: “V odločbi o zagotovljenem denarju, s katero je občina dobila 2,4 milijona evrov, je pisalo, da bi lahko dobili 2,6 milijona.” Poleg teh dobrih 200.000 evrov, ki bi jih po njegovem prepričanju zagotovo dobili, pa občina od zavoda zahteva, da ji bo vrnil še druge stroške - zaradi naknadne izdelave konservatorskega načrta naj bi nastalo več 100.000 evrov stroškov.

Obravnava se bo nadaljevala decembra, ko bo sodišče zaslišalo še Danijelo Tomšič z zavoda, inšpektorico za kulturo in medije Matejo Zupan in načelnika upravne enote Piran Ivana Seljaka.

HELENA RACE