V obupu si je želela, da bi priplavali do nje
“Najhuje je bilo za ljudi, ki jim je bila ta poplava kaplja čez rob v njihovi življenjski stiski. Nekateri so doživeli tako hud šok, da bi si vzeli življenje, drugi so zelo zboleli,” o poplavljencih pove Valentina Klemše z Rdečega križa Piran.
SEČOVLJE, DRAGONJA> Območna enota Rdečega križa (RK) iz Pirana že vseskozi, od 19. septembra, ko je voda zalila dolino Dragonje in Sečovelj, pomaga ljudem, ki jim ujma ni prizanesla. Valentina Klemše poudari, da so bili (najhuje 14 družin) zelo prizadeti, ta nesreča jih je potrla, psihično utrudila, pretresla, kar je kot posledico s seboj prineslo bolezen.
“Bilo je nekaj res hudih primerov. Nekaterim je bil šok ob poplavi kot pika na i njihovi osebni nesreči, nudili smo jim psihosocialno pomoč, sicer bi se lahko slabo končalo. Drugi so izgubili prav vse imetje. Tretji so bili jezni na občino in državo, da ne poskrbi za vodotoke, na inženirje, ki delajo novo cesto v Dragonji brez prepustov, na kar so jih ves čas opozarjali. Četrti so čez nekaj časa zelo hudo zboleli,” še vedno zaskrbljena pojasnjuje Klemšetova. Napoti nas k družinam Počeko, Jovanov in Kozlovič, ki živijo v hišah ob cesti pred mejnim prehodom Sečovlje. Tako kot družina Čauševič, ki smo jo že obiskali, ter gospa Prodan, ki je trenutno pri hčerki, Jovanovih pa včeraj dopoldne ni bilo doma.
Sirene ni bilo slišati
Stellina in Anton Počeko z naslova Sečovlje 12 živita v pritlični hiši skupaj s tremi od šestih otrok. Pogovarjamo se še s sinom Valterjem, ki z družino živi na Seči, a je tisto noč hitro prispel k staršem. Gospa Stellina je sicer na videz pogumna ženska, a pravi, da jo je ob poplavi, ki je prišla iznenada, najbolj skrbelo za pred kratkim na srcu operiranega moža. “Na srečo smo uspeli rešiti njegova zdravila in vse, kar potrebuje za nego kot sladkorni bolnik. Dvanajst ur smo v zgornjem nadstropju čakali, da voda, skoraj meter je je bilo v stanovanju, odteče. Še sedaj se čudimo, da ni tulila sirena in da nas ni nihče obvestil, da se bliža poplava,” še vidno pretresena pove Počekova.In pripoveduje, da so tudi pred 30 leti doživeli tako hudo poplavo. Bil je oktober, naslednji dan je šla predčasno rodit dvojčka. Tokrat je prepričana, da bi poplavo lahko preprečili, če bi čistili vodotoke. Struge Drnice, ki teče za njihovo hišo, naj ne bi očistili že nekaj desetletij. Sin Valter dodaja, da je pri domačinih vztrajal, da že takoj prvi dan dvignejo zapornice na Drnici, pa so bili nekateri proti. In dodaja, da je bila pomoč poplavljenim pred 30 leti bolje organizirana. Nemudoma so dobili vodo, topli obrok in najnujnejšo oskrbo, tokrat pa je šlo počasneje. Do danes so si opomogli, denarno so jim pomagali občina, RK, država in Karitas, dobri ljudje so jim darovali kose pohištva, bele tehnike, kokoši in še kaj.
Nekaj ur sama in odrezana od sveta
Na drugi strani ceste obiščemo 81-letno gospo Marčelo Kozlovič, ki sama živi v mali hiši ob letališču. In ugotovimo, da se ji je tisto noč dogajala prava drama, saj je bila sama in odrezana, ne gasilci ne sin niso nekaj ur mogli do nje. A je kljub srčni slabosti ohranila toliko miru, da si je poiskala suh kotiček v povsem poplavljenem pritličnem stanovanju, poklicala pomoč in poskusila rešiti, kar se je dalo. “Trdno sem spala, ko me je zbudil nenavaden šum, hotela sem vstati, pa sem stopila v vodo. Gasilci se mi niso oglasili na telefon, le vnukinjo sem priklicala. Sin pa je nekaj ur čakal na letališču, ker mu niso pustili do hiše. Iz obupa sem mu rekla, naj plava,” v solzah pove gospa. Hiša je še vedno polna vlage, skoraj vse je potrebno zamenjati. Teden po nesreči je zbolela na dihalih in poslabšala se ji je revma ter cele noči ni mogla spati, da je oslabela. Sedaj ji je po zdravilih bolje, vztraja sama v hiši, ki je s skromno pokojnino in nekaj denarne pomoči še ni popravila.
LEA KALC FURLANIČ
