V šestih letih rešili že 4000 primerov

Istra
, posodobljeno:

Pravni center za varstvo človekovih pravic (PCČP), ki v Kopru deluje od leta 2013, je včeraj zaključil štiritisoči primer. Njihovi pravniki so v vseh teh letih brezplačno pomagali osebam, ki se v gmoti predpisov, odločb in pravnih pisanj niso znašli.

Vodja centra Margerita Jurković
Vodja centra Margerita Jurković

KOPER > Vodja centra Margerita Jurković je povedala, da gre pri nudnju pravne pomoči s strani nevladnih organizacij “za instrument, ki ga sofinancirajo nekatere lokalne skupnosti z namenom, da pomagajo svojim občanom preprečiti škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi nerazumevanja prava ali zamude pomembnih rokov.” Na centru ne izvajajo odvetniških storitev in ne zastopajo uporabnikov pred sodišči, ampak nudijo osnovne razlage pojmov ter vodijo uporabnika pri postopkih pred upravnimi organi na način, da se zadeva čim hitreje razreši, v korist uporabnika, poudarjajo v centru.

Med prosilci za brezplačno pravno svetovanje pri centru največji delež predstavljajo brezposelni in upokojenci (več kot dve tretjini vseh prosilcev). Najmanj pa je študentov, le nekaj več kot tri odstotke, sporočajo iz centra. Večinoma so od leta 2013 do danes njihovi pravniki obravnavali primere s področja družinskega prava. Teh je dobrih 30 odstotkov. Nekoliko manj, 19 odstotkov je bilo primerov s področja upravnega prava, ter 17 odstotkov s področja socialnega prava.

Trenutno PCČP svoje storitve ob sofinanciranju Mestne občine Koper nudi ob ponedeljkih in torkih na Ulici ob velikih vratih 6, vendar si v prihodnje želijo ponovno pomagati občanom tudi na območju Pirana, saj trenutno uporabniki s prebivališčem v Piranu nimajo enostavnega dostopa do pravnika.

Največ zadev z družinskega prava je povezanih z ureditvijo razmerij po prenehanju zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti. Nemalokrat se pri družinskopravnih razmerjih pojavlja družinsko nasilje ali zgolj spori med bivšima partnerjema. “Pri nasilju je treba poudariti dve stvari - prvič, da se vsi vpleteni zavedamo, da morajo postopki vedno teči v korist otroka, ter drugič, da pri nasilju nikoli ne soočamo žrtve s povzročiteljem nasilja. Žal se v praksi dogaja, da se že teh osnovnih pravil iz nevednosti ali malomarnosti, ne držijo vsi,” pravi Jurkovićeva.