V spomin: Angelo Hlaj (1940-2019)

Na Angelovem pogrebu so se mi utrnili slikovni dokumenti najinih srečanj in sodelovanja, ko sem kot član ekipe pod vizionarstvom Milene Bučar-Miklavčič lahko z njim prehodil del skupne oljčne poti, ki jo je pomagal utirati.

Prvi takšen spomin sega k obisku poškodovanih oljk po hudi zmrzali spomladi 1997, ko je prodrl z “Angelovo rezjo”; drugi k izletu na Korziko, kjer sva kot dva fantiča (no, on je bil bolj fantič, saj sem bil sam precej mlajši) splezala na veliko skalno gmoto in se ozrla nazaj na spodnje; tretji pa na pomlad 2006, ko nam je s ponosom uspelo pripeljati karizmatičnega Shimona Laveeja iz Izraela, ki je s predavanjem o izmenični rodnosti pri oljkah (Olea europaea) počastil slovensko oljkarstvo. Angelo je bil tisti, ki je navdušeno komentiral Shimonovo predavanje z besedami: “Ja, tudi jaz sem to opazil.” Ali pa: “Zdaj vidim, da pravilno razmišljam!”

Že vsa leta me spremlja njegova maksima: “Sadi, sadi oljko, ma z nje ne boš padel.” Novodobno oljkarstvo se morda ne strinja povsem s to mislijo, a sam jo bolj razumem kot plezanje na tron znanja.

Angelo Hlaj je bil izstreljen v svet na poti iz Čiriteža do svoje predavalnice na prostem na Školaricah. Tam je postal Učitelj zato, ker je hodil svojo pot in ker je poslušal. To velja tudi za njegova vajeniška leta na Tomosovem inštitutu, kjer so se porajale zamisli in kjer so snovali nov svet in se kalili kot Raziskovalci. Raziskovalci z veliko začetnico, ne tako kot današnji kandidati, ki so ves čas v prehodnem preddverju in čakajo na priložnost, da bi se iz enega prostora vrinili v drugega, še bliže, še više … in med tem pozabijo na radost raziskovanja, iskre, klene misli in na pogum.

Angelo je svojo oljkarsko pot začel leta 1976. Bil je vse in bil je za vse, od ustanovitve Društva slovenskih oljkarjev (DOSI) do ustanovitve Senzoričnega panela, do bolečine in radosti ob selitvi njunega (Marija zdaj sedi ob njem) starega oljčnika zaradi gradnje avtoceste, bil je ob združenem in ob razdruženem akademskem raziskovanju - bil je od vseh in bil ni od nikogar.

Angela nisem nikoli vprašal, kdaj je prišlo do preskoka, kdaj je postal Učitelj, a saj Učiteljev ne sprašuješ, od njih se učiš. Učitelja postavijo učenci. Zato naj zvenijo besede iz poslovilnega oljkarskega govora: “Angelo se je nesebično in neutrudno razdajal vsem in vsakomur, ki je bil željan znanja in ga je želel poslušati. Bil je pionir oljkarstva, učitelj in mentor - njegovi alumni so bili vsi in smo bili vsi - od sosedov oljkarjev, vseh oljkarjev dobre volje do profesorjev in akademikov.”