V spomin: Jože Sorta (1930 - 2019)

V 89. letu življenja je za vedno odšel iz naše bližine Jože Sorta. Vendar je med nami še vedno prisoten, dokler ne bo zadnji med nami, ki smo ga kakor koli poznali, živ.

Rodil se je 8. decembra 1930 v Gornji Branici na konfinu med Krasom in Vipavsko dolino, v ugledni in zavedni kmečki družini. Osnovno šolanje v italijanskem jeziku je opravljal v domači vasi Kodreti, nato v Gorici in Vidmu, po drugi svetovni vojni pa je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani, kjer je zaključil filozofsko fakulteto in postal profesor slovenščine in italijanščine. Med študijem se je kar trikrat udeležil delovnih akcij za obnovo domovine.

Leta 1960 je prišel v Piran in s spletom okoliščin namesto na pomorski šoli začel poučevati na Osnovni šoli Piran. Po šestih letih je sprejel mesto ravnatelja na Osnovni šoli v Luciji in v tistem času ustanovil še kako potreben vrtec v tem kraju. Na pomorsko šolo je prišel leta 1974 in v burnem obdobju usmerjenega izobraževanja prevzel vajeti kot peti ravnatelj. Leta 1992 se je upokojil. Bil je tudi zadnji predsednik tedaj pomembnega Združenja pomorskih šol Jugoslavije.

Vrsto let je kot zunanji profesor poučeval na piranski gimnaziji, večernih in drugih šolah. Bil je tudi občinski odbornik in tako še cela desetletja aktivno deloval v kulturnem utripu občine Piran, v Slavističnem društvu Slovenije. Nekaj let je preživel v Piranu, kasneje v Vesni v Portorožu in vse od leta 1969 v Luciji. Zato ga lahko štejemo za Pirančana.

Učenci, ki smo ga poznali v času, ko je bil osnovnošolski učitelj in kasneje ravnatelj, si bomo pripovedovali dogodke, ko nas je poučeval o skrivnostih jezika in življenja. Spet tisti, ki smo bili bolj živahni, se ga bomo spominjali predvsem po prijemu za sladke, drugi po vonju tobaka znane pipe. Bil je iskren, vedno vesel, poln lepih misli in občutkov, znal je pozitivno vplivati na okolico in mlade - imel je izostren občutek za vse okoli sebe. Poudarjal je, da se moramo naučiti odpuščati, da je treba živeti lepo, ljubiti brez sebičnosti in sovraštva. Njegova skromnost in srčna kultura sta bili pristni in dragoceni.

Osebno se bom spominjal tudi dneva, ko me je kot ravnatelj sprejel na pomorski šoli in me predstavil kot novega učitelja. Pomnil bom njegove spodbudne besede in zaupanje, ki ga je izkazal, čeprav sva oba poznala moje dokaj burno obdobje odraščanja. In to je bila njegova velika vrlina, da je verjel v mlade, v pomen izobraževanja in predvsem vzgoje otrok in mladostnikov. Verjel je, da se ljudje spreminjamo, učimo, dopolnjujemo in sodelujemo. Ljubil je in iskreno spoštoval slovenski jezik.

Verjamem, da je Jože preživel lepo življenje, da je imel veliko razumevanja in spoštovanja s soprogo učiteljico Jožico, verjamem, da je bil zadovoljen s svojima otrokoma Rokom in Teo ter vnukinjama - in to je smisel našega kratkega bivanja na tem planetu. Za večino Zemljanov je preživel nadpovprečna leta, bil je srečen in tudi odšel je hitro in brez potrebnih bolečin.

Marjan Tončič