V spomin: Maksimiljan Rojc (1972-2019)

V petek popoldne je s ponosom povedal, da je po slabega pol stoletja življenja končno dobil delo za nedoločen čas. “Zdaj si bom lahko privoščil kredit in popravil stanovanje,” je ponosno pripovedoval in vsi, ki smo ga poznali, smo bili veseli z njim.

Maksi, kot so mu rekli vsi preštevilni znanci in prijatelji, je bil v resnici Maksimiljan Rojc, a svojega mogočno zvenečega imena ni nikoli uporabljal. Raje je bil Maksi, otrok, mladenič in zdaj že zrel moški iz starega dela Izole, eden tistih, ki so v devetdesetih letih in še kasneje živeli tako, kot da bi bili generacija 68. Svoboda, glasba, prijateljstvo so bili pri njem na prvem mestu. Potem je prišel še šport. Rokometu se je zapisal kot vaditelj mlajših selekcij in hkrati kot glasni navijač med svojimi Ribari. In čeprav je bil vedno v družbi, ni bil enak ostalim. Maksi je bil preprosto dober človek in težko bi našli Izolana, ki bi mu Maksi storil kaj žalega. Ko ni šlo drugače, se je umaknil v svoj svet, in takrat smo rekli, da ga nosi.

Čeprav nikoli ni živel v obilju, je doživel veliko več kot marsikdo drugi. Bil je tudi glasbenik, bobnar v skupini Dance Mamblita, sodeloval je v gledaliških predstavah kot tolkalec z izjemnim občutkom za spremljanje vsebine glasbenih pripovedi, bil je tudi občasni igralec v različnih videospotih. Predvsem pa je bil zabavljač, ki je znal s kitaro odigrati in odpeti na stotine pesmi, ki so vsaj malo dišale po rokerski muziki.

Bil je nekdo, ki je vedno zraven, ko ga potrebuješ in včasih tudi takrat, ko ga ne potrebuješ, vendar mu tega nihče nikoli ni zameril. Ko je dobil delo v Piranu, so mnogi pomislili, da ne bo trajalo dolgo. Pa smo se prevarali. Maksi je očitno odrasel in tudi v ponedeljek je odšel na delo zadovoljen, ker je razmišljal o vsem, kar mora dobrega postoriti tudi zase. Vest o tem, da ga ni, je prišla med Izolane kot najslabši možni začetek pomladi.

Drago Mislej Mef, tednik Mandrač