V spomin: Marino (Tine) Lepej (1955 - 2021)

Istra
, posodobljeno:

Če ga ni vsaj na videz poznala vsa Obala, je bil dobro znan Izolanom, ki prav gotovo niso zgrešili raznašalca časopisov, ko se je v času, ko so drugi šele dobro začenjali dan, na motorju vračal z dela.

Marino (Tine) Lepej
Marino (Tine) Lepej

Marsikomu je nosil prav Primorske Novice. Mnogim je padel v oči njegov čop sivo-temnih las, ki mu je segal čez sredino hrbta. Kot odrasel se je predstavljal s svojim pravim imenom, Marino, prijatelji iz otroških let pa smo ga poznali kot Tineta.

Spoznala sva se v otroštvu, ko smo kot otroci tekali po piranskih ulicah, odkrivali svet, ušpičili kakšno vragolijo in se včasih stepli. Že takrat sva bila prijatelja, čeprav sva bila z nasprotnih delov Pirana, on iz zahodnega in jaz iz vzhodnega. Po neki otroški logiki je to pomenilo, da smo bili zato med seboj skregani in smo si morali nagajati. Ulica ne dovoli mehkega odraščanja, a hkrati rojeva trdna prijateljstva; otroke, ki smo rasli med zlizanimi piranskimi kamni, je močno povezala. S Tinetom sva bila v marsičem skoraj kot brata.

Kot najstnika sva vsako poletje z večjim zanimanjem opazovala dekleta, ki so prišla s starši v počitniške domove v Piran in kar naprej sva bila na novo zaljubljena. Skupaj sva poleti hodila plesat - to so bili časi, ko smo na terasah, kjer je bila plesna glasba, nosili 'čelentanke' (hlače na zvon) in cokle.

Življenje je teklo dalje in šla sva vsak po svoje. Ko sem se vrnil s služenja vojaškega roka, je Tine že pričakoval prvega otroka, kasneje se je preselil na Gorenjsko, pa potem na Štajersko in spet nazaj na Obalo, najprej v Piran in potem v Izolo. V nemirnem življenju, ki nikoli ni znalo imeti postanka, so se mu v dveh desetletjih rodili trije otroci. Čeprav morda ni bil najbojši oče na svetu in na zunaj ni kazal čustev, ga je hudo prizadela sinova smrt in pred leti zelo vzradostila novica, da bo postal nono.

Bil je zanesljiv prijatelj, na katerega sem se lahko kadarkoli oprl. Znala sva se poslušati, znala sva se smejati skupaj, z mano je delil marsikako skrivnost. Kaj je imel rad? Kuhanje, cigarete, vino in ženske. Kuhati se je naučil v vojski, kot specialist za pečenje na žaru pa je popestril marsikak piknik. Kadil je od svojega dvanajstega leta dalje in je prenehal šele, ko je vedno teže dihal in so mu pred nekaj leti odkrili hudo pljučno bolezen. V zadnjem času je dihal le s četrtino pljuč in se je upehal že pri malo hitrejši hoji.

Nikoli ni rad hodil na sprehode, raje je imel, da se je svet sprejahal mimo njega, medtem ko je sedel in ga opazoval. Kadar mu je življenje pokazalo zobe, je pil, a se je znal tudi izvleči iz krempljev odvisnosti. Nežnejši spol mu je pustil kopico spominov, lepih, a tudi hudo trpkih.

Zdaj, v tem čudnem času, ko se prijatelji ne smemo približati drug drugemu, v tem čudnem času, ko se ne moremo usesti v lokal in pokramljati, v tem čudnem času mask in zastraševanja s Covidom, so tisti, ki nimajo nikogar, h komur bi se ponoči stisnili, še bolj sami kot sicer. Verjetno je Tine tudi zato sklenil, da bo raje odšel prej, kot da bi na konec nemočno čakal v domu starejših ali pa na respiratorju. Poleti je spet začel zmerno kaditi in vsak dan je popil pivo ali dve.

Neke mrzle januarske noči, dober teden pred svojim 66. rojstnim dnem, je umrl sam, doma, v Izoli. Počivaj v miru, prijatelj moj.

Drago Turk