V spomin: Miro Kocjančič (1955-2022)
Kot bi naravo v teh mrzlih dneh spreletela temna slutnja prezgodnjega slovesa, je območje Krajevne skupnosti Gradin in okolice januarja prizadela žalostna novica o smrti Mira Kocjančiča. Zemeljsko potovanje je končal eden najbolj vestnih, prizadevnih in predanih krajanov, ki je dolga leta soustvarjal podobo koprskega podeželja in pustil neizbrisen pečat tem krajem.
Zrasel je na kmetiji v Topolovcu, po kmetijski šoli v Novi Gorici pa si je tudi on poiskal boljši kruh v mestu. Tako je vso aktivno delovno dobo preživel na različnih delovnih mestih v podružnici Ljubljanskih mlekarn, a je ostal zvest istrski zemlji, krajem in svojim ljudem. Ni je stezice, grma, drevesa, domačina, ki jih ne bi poznal.
Družinske obveznosti in delo na domačiji ga niso odvrnili od vsestranskega delovanja v društvih. V svetu krajevne skupnosti Gradin je bil aktiven od leta 1983, predsedoval mu je od leta 1991 do 2014 in nato še 2017 in 2018. Prostovoljnemu gasilskemu društvu Gradin je predsedoval vrsto let in si prizadeval za njegov razvoj. Prizadeval si je, da so se številne kulturne dejavnosti in kulturne prireditve zgodile tudi v teh krajih. Kot velik ljubitelj in poznavalec narave si je kot član in starešina lovske družine Istra Gračišče 1982 prizadeval predvsem za njeno družbeno poslanstvo in za ustvarjanje novih prijateljskih vezi. Sočutje in skrb za bližnje, ki sta ga oblikovala, je udejanjil tudi kot prostovoljec Rdečega križa. Ko je državna meja razdvojila ljudi, ki so bili od nekdaj povezani, si je prizadeval omiliti to stisko in obdržati poti odprte tako, da je vsestransko in pogumno sodeloval z ustanovami in s posamezniki na hrvaški strani meje.
Tudi po upokojitvi je za svojo družino in za kmetijo snoval nove načrte, dokler mu ni zahrbtna bolezen prekrižala poti. Bil je dragocen in nepogrešljiv člen v verigi tistih, ki so naredili te kraje prepoznavne, urejene ter spoštovane.
Za svoj kraj in dobrobit sokrajanov si je prizadeval vztrajno, pogumno in pošteno. S srčnim in iskrenim nastopom, s stvarnim pogledom na konkretne probleme si je odpiral vrata v različnih ustanovah in pri mnogih ljudeh, ki so mu bili pripravljeni prisluhniti in pomagati, da življenje v teh zalednih krajih ne bi zamrlo. Zdaj ostaja le spomin nanj, na človeka, ki je nenehno skrbel za dobrobit krajanov in mu pri tem delu nobena žrtev ni bila prevelika.
Sokrajani