V spomin: Tonči Kuzmanić (1956-2021)

Tonči je bil otočan, z Visa. Človek, ki se je nenehno vračal na ljubljeni Zaglav. Na svojih predavanjih je rad poudarjal, da je ribič, ki se je bolj kot ne po naključju znašel na kopnem. Biti ribič pomeni gibati se v skrajno nepredvidljivem elementu, kjer moraš zaupati svojim čutom in intuiciji. Na morju moraš znati dobro oceniti meje svojih zmožnosti in jim obenem zaupati. Izraz vere vase, v nepredvidljivem času 90-ih v Sloveniji, je zagotovo bila njegova knjiga Bitja s pol strešice; slovenski rasizem, šovinizem in seksizem (1999), v kateri je brez milosti razgalil takratni slovenski rasizem, ki ga je razbiral v javnem diskurzu in izkušal na lastni koži. Tonči je bil bitje s pol strešice, ki je verjel vase in njemu podobne balkanske stvore, ki so živeli v Sloveniji.

Temelj Tončijeve duhovne formacije predstavlja Aristotelova filozofija, ki se sprašuje po smotru človeškega življenja, ki misli zamejenost sveta, človeških zmožnosti, človeških želja. Podobno kot na morju so za ne-sholastično razumevanje Aristotelove filozofije potrebne starogrške vrline, kot so pogum, spretnost in iznajdljivost. Izhodišča za mišljenje jezika je iskal predvsem v Wittgensteinovi filozofiji. Brezkompromisnost Wittgensteina mu je bila pisana na kožo. “O grdih stvareh in rečeh ne moreš govoriti lepo,” je večkrat dejal. Tončiju ni bilo težko govoriti grdo o grdih rečeh. Odpiral je teme in naslavljal vprašanja, ki jih drugi niso niti zaznavali kot problemov, s katerimi bi se bilo vredno ukvarjati.

Tonči je bil strasten bralec, s subtilnim občutkom za umetnost in estetiko. Rad se je prepustil, da ga poučujejo mojstri literature in glasbe, kot sta bila Marko Brecelj in Frank Zappa. Bil je tudi učitelj, ki je jasno razumel pomen te besede in kako orjaško odgovornost ima do mladih, ki vstopajo v ta “ne-več-svet”. Zato je bil vedno pripravljen enormno investirati v mlade ljudi. Ni jih podcenjeval, zato ni stopal prednje s powerpointi, skriptami in službeno vednostjo. Učil je z živim govorjenjem, z zbujanjem entuziazma in zmožnosti zastavljanja zadetih vprašanj. Namesto že pregovornega profesorskega jamranja, da današnji študenti niso zmožni brati in razumevati zahtevnejših besedil, jih je preprosto začel učiti študijskega branja, naglas, od besede do besede, od stavka do stavka. Takšno je bilo tudi njegovo delo s študentkami in študenti Univerze na Primorskem: intenzivno, radodarno in presegajoč meje zgolj službenih obveznosti. Kazal je, da je treba tudi izstopiti ven iz današnjih univerz, če tam več ni pogojev za resno raziskovanje in mišljenje. Ustanovitev Delavsko-punkerske univerze v Ljubljani, Likeja v Kopru - v MKSMC, številnih avtonomnih raziskovalnih skupin ter redna javna predavanja v knjižnicah, skvotih ali na travnikih dovolj zgovorno pričajo same zase.

Tonči je učil, da je človek smrtnik in da je zmožnost živeti kot smrtnik ena od prvin dobrega življenja. Govoril je, kako pomembno je, da se zavedamo omejenosti svojega časa, da ga ne tratimo po nemarnem, da sprejmemo odgovornost do preteklih in prihodnjih generacij s tem, da živimo in delujemo v smeri dobrega, v smeri tega, da bi prihodnost in svet še bila možna tudi za druge.

Zelo te bomo pogrešali, prijatelj.