V zbirki ima več kot 500 torbic
Kdo bi si mislil, da se lahko tudi moški ukvarja z vprašanjem, kam naj pospravi preštevilne torbice. V svoji zbirki jih ima več kot 500, iz različnih časovnih obdobij, od 18. stoletja do konca prejšnjega stoletja, vseh oblik in tehnologij izdelave. Nekaj jih je bilo v lasti nekdanjih dam iz Portoroža. Najbrž se ne motimo, če zapišemo, da marsikatera ženska najverjetneje zavida “težavam” publicista, raziskovalca, zbiratelja in fotografa Slobodana Simiča Simeta iz piranskega Zavoda za revitalizacijo mediteranske kulture Mediteranum.
PORTOROŽ > “Mislim, da ne kaže izgubljati besed o tem, kateri je najnujnejši in obenem najbolj opazovan del ženske oprave in kaj ženskam to pomeni. Torbica je namreč že v 18. stoletju poleg funkcionalnega dobila še estetski pomen,” razmišlja Slobodan Simič Sime.
Vse skupaj je šlo tako daleč, da so že pred koncem 19. stoletja ženske torbice začele postajati prave umetnine. Njihove vrednosti so dosegale bajne vsote, vsaka torbica je bila namenjena prav določeni uporabi, bile so statusni simbol na družbeni lestvici, torbice so oblikovali prav vsi svetovno priznani oblikovalci, Simič niza zgodovinske utrinke o vlogi damske torbice.
Njegova strast do zbiranja torbic se je razvila dokaj naključno. Ko je pred tridesetimi leti dobil v dar manjšo zbirko torbic, ki mu je bila sicer všeč, a ni natančno vedel, kaj bi “s temi damskimi zadevami”, si ni predstavljal, v katero smer bo vse skupaj krenilo. Pred kakšnim letom pa se mu je naposled le porodila zamisel, da bi jih postavil na ogled širši javnosti.
“Z muzejem damskih torbic bi Portorož, piranska občina in vsa Slovenija dobili izjemno zanimivo zbirko. Gre za vsebino, ki je tesno povezana prav s turistično zgodovino kraja. To pa je na področju hitro se razvijajočega kulturnega turizma, ki ga v Portorožu praktično ni, priložnost, ki jo gre izkoristiti,” je prepričan Simič. Zbirka lahko kraju prinese tudi sloves, saj je v Evropi le v Amsterdamu muzej s tako vsebino.
Na pomoč mu je priskočila sodelavka Ksenja Koncilja, ki že dalj časa skrbno čisti, popravlja in ureja bogato zbirko. Zahtevnejše primerke prevzame restavratorska delavnica, medtem ko za katalogizacijo skrbi Špela Oražem.
Simič napoveduje, da bo muzej zasnovan sodobno, privlačno in doživetveno. V njem bodo na ogled tudi lutke v oblačilih določenega obdobja, na katerih ne bodo manjkale unikatne torbice. “Tu bodo še filmi, fotografije nekdanjih dam, ki so po Portorožu paradirale s torbicami, pa videi in multivizualne projekcije. Predvsem pa torbice in še enkrat torbice,” vzneseno razlaga avtor projekta.
V historičnem oddelku bo med drugim mogoče pokukati v skrivnosti ženskih torbic, kot so zrcalca, glavniki, robčki, šminke in pudrnice, denarnice in cigaretnice. Na ogled bo tudi delavnica za izdelavo torbic nekoč in danes ter dokumentarni del s prospekti, reklamami in fotografijami.
Ob muzejskem delu je predviden še oddelek, ki bo namenjen današnjim prestižnim torbicam in predstavitvam njihovih oblikovalcev. Nadvse dragocen bo tudi oddelek s torbicami slavnih žensk, še razkriva Simič.
Edina ovira na poti do muzeja je primeren prostor, kjer bi lahko razstavili bogato zbirko damskih torbic. Zavod bi potreboval vsaj 120 kvadratnih metrov nekje v Portorožu, po možnosti na lokaciji, kjer se sprehaja veliko ljudi. “Če nam kdo priskoči na pomoč, lahko otvoritev napovemo v nekaj več kot pol leta,” je prepričan Simič.
Dodatna ponudba muzeja bodo predstavitve slovenskih proizvajalcev ženskih torbic, kar bodo občasno popestrili še z modnimi revijami. Zagotovo bo zanimivo tudi v delavnicah, kjer si bo mogoče izdelati svojo izvirno torbico. “Tisti obiskovalki, ki tudi to ne bo dovolj, pa se bo lahko preoblekla v nekdanja razkošna oblačila in se fotografirala z izbrano torbico,” zadovoljno napoveduje Simič.
NATAŠA HLAJ
