Večina bolj zaupa “svojemu” direktorju
Če je zaupanje v menedžerje pri nas na psu, po drugi strani verjetno drži, da zaposleni vseeno bolj zaupajo “svojemu” direktorju, se strinjata primorska menedžerja Iztok Seljak in Davor Jakulin.
PORTOROŽ > Raziskav, ki bi kazale dolgoročen trend zaupanja v menedžerje, pri nas ni. Drži pa, da so direktorji do leta 2005 uživali izjemno zaupanje. Šlo je za generacijo menedžerjev, ki je v 90. letih uspešno izvedla tranzicijo gospodarstva in v veliki meri držala na nogah zgodbo o uspehu. A to zaupanje so v zadnjih letih načele afere in kopica primerov neetičnega ravnanja menedžerjev.
Dejan Verčič iz Pristopa je prepričan, da bo prav razplet primera Medja izjemno pomemben. Konec te zgodbe bo namreč v vsakem primeru pokazal, da imamo resne probleme. Če bodo preiskovalni organi uspeli potrditi sume, se bo treba vprašati, kako je mogoče, da je takšen človek prišel v upravo največje slovenske banke; če sumov ne bodo potrdili, pa je umestno vprašanje, kako je mogoče, da so se trije državni represivni organi spravili na nedolžnega človeka. Oba scenarija sta kočljiva. “Ali je torej država napako naredila že ob imenovanju Medje in bo treba raziskati, kako se je to lahko zgodilo, ali pa - kar je še huje - dela napako zdaj?” opozarja Verčič. Prepričan je, da je ključno zaupanje v državo: “Dokler tega ne bo, tudi zaupanja v menedžerje ne bo.”
Dober direktor ni nujno priljubljen
Med primorskimi gospodarstveniki smo preverili, kateri menedžerji se vendarle uspešno zoperstavljajo eroziji zaupanja. “Zaupanje v 'tvojega' direktorja, torej šefa podjetja, kjer si zaposlen, je bistveno višje kot zaupanje v direktorje nasploh,” meni predsednik poslovodnega odbora Hidrie Iztok Seljak. A dober direktor ni nujno zelo priljubljen direktor. “Velikokrat je treba 'vleči' zelo nepriljubljene poteze, da se podjetje prebije skozi težka obdobja. To zagotovo ne prispeva k priljubljenosti menedžerjev, dolgoročno pa verjetno ustvarja zaupanje,” pravi Seljak. Prav uspešnost, rast podjetja pa je osnovna predpostavka, po kateri bi morali presojati zaupanje v direktorja.
Davor Jakulin, direktor in lastnik ATecha, pravi, da menedžer vliva zaupanje zaposlenim že s preprostimi aktivnostmi, kot so skrb za stroške, iskrena skrb za dogajanja v podjetju in podobno: “Enako kot menedžer ocenjuje aktivnost in dosežke zaposlenega, se dogaja tudi obratno. No, v menedžerskem žargonu pravimo, da je najučinkovitejše vodenje z zgledom. To velja tako za podjetja v državni kot zasebni lasti.”
Tako Jakulin kot Seljak soglašata, da je zaupanje v direktorje, ki vodijo podjetja v državni lasti, verjetno bolj na majavih nogah kot zaupanje v menedžerje družb v zasebni lasti. To je nedvomno povezano tudi s pogosto prakso, ko ima pri kadrovanju velikokrat glavno besedo vsakokratna strankarska politika, ki daje prednost lastnim interesom. Prav zaradi tega so taka podjetja potem tudi manj uspešna.
Šefom državnih podjetij je težje
Jakulin ocenjuje, da imajo menedžerji podjetij v državni lasti neprimerno težje delo, ko se odločajo: “V veliki večini imajo nekompetentnega lastnika z nejasno strategijo razvoja družbe. Hkrati se menedžerje državnih podjetij zlorablja za takšne in drugačne interese. Zgovoren primer je Medja.”
Po njegovem mnenju je že povabilo tako velikega števila novinarjev na dogodek pridržanja Janka Medje (prvega moža NLB, ki ga preiskujejo zaradi pomoči pri domnevni zlorabi notranjih informacij v času, ko je bil član uprave Unicredita) zadosten dokaz za sklepanje, da gre za zlorabo. “Zagotovo bi se ob takih 'rambo' akcijah naših organov moral vsakdo izmed nas zamisliti o etičnosti takih dejanj. Prav zato verjamem v nedolžnost Medje. Odpira pa se drugo vprašanje: ali v takih okoliščinah menedžerji državnih podjetij sploh lahko zgradijo zaupanje deležnikov - javnosti, zaposlenih, kupcev, dobaviteljev ...?”
Predolgi postopki, zmedeni signali
Jakulin ne dvomi, da so za skrhan ugled menedžerjev krivi posamezniki, ki so delali nedopustne napake, del krivde pa pripisuje tudi šepanju našega pravnega sistema. Če se nekoga utemeljeno sumi nepravilnosti ali celo kaznivih dejanj, potem morajo to pristojni v razumnem roku raziskati; potrditi ali ovreči sume ter zadevo zaključiti. Najhuje je, da se stvar vleče leta in leta. “Poglejte, kakšne zmedene signale dajejo primeri, kot je, denimo, župan Popovič, kar naprej po sodiščih. Če je česa kriv, naj se mu dokaže in naj se ga obsodi; če ni, naj se pove, da ni kriv. Mislim, da je pravzaprav neetična slovenska zakonodaja. Je netransparentna in dopušča zlorabe. Primeri padejo zaradi proceduralnih zapletov, ne pri dokazovanju sumov,” opozarja Jakulin.
Če gre panogi slabo, ni nujno slab šef
Zagotovo obstaja tudi različno visoka stopnja zaupanja v menedžerje, glede na panogo. Vendar so slabše ocene lahko rezultat zunanjih, objektivnih razmer. Krizne razmere namreč lahko potegnejo za sabo krizo zaupanja.
Gradbeni sektor je bil zaradi ekonomskih razmer in zmanjšanja investiranja zdaj najbolj na udaru. Prizadetih je 70 odstotkov podjetij iz te panoge. “To ustvarja napačen vtis, da je menedžment v gradbeništvu manj sposoben, še manj vreden zaupanja. A to ni res, le soočajo se z neprimerno bolj zahtevnimi razmerami v poslovnem okolju kot njihovi drugi kolegi,” pravi Seljak.
SONJA RIBOLICA
