Vedno več zapuščenih živali

KOPER > Skrb za zapuščene živali je dolžnost širše skupnosti, pravi Andreja Krivec Bogataj.

Z Obalnim zavetiščem upravlja Obalno društvo proti mučenju živali, ki je ena najstarejših živalovarstvenih organizacij v Sloveniji. Deluje na lokaciji pri Svetem Antonu. Zavetišče je v prvi vrsti najemnjeno za sprejem psov. Primanjkuje jim ustreznih prostorov za večje število mačk, ki za raznimi boleznimi obolevajo pogosteje kot psi. Zanje zato poskušajo skrbeti z začasno oskrbo po domovih. V povprečju je v zavetišču približno 60 psov, pravi Bogatajeva.

Psi še vedno na prekratkih verigah

Zapuščanje mačk in psov, ki je v zadnjih letih letih nekoliko upadlo, je bilo v preteklem letu znova v porastu. Bogatajeva to delno pripisuje tudi krizi, saj žival predstavlja strošek, ki si ga vse več ljudi ne more več privoščiti. Zato je precejšnja težava v Sloveniji veliko število mačk, opozarja vodja zavetišča in opozarja na pomen mačje sterilizacije oziroma kastracije. Pri tem je potrebno tudi osveščanje ljudi. “V Istri žal še vedno velja, da se bo mačka spremenila ali pa da ne bo več lovila miši in glodavcev, ko bo sterilizirana,” pravi Krivec Bogatajeva.

Tudi sicer na istrskem podeželju opaža, da psi še vedno vse prepogosto živijo priklenjeni na verigo in v neprimernih pogojih. Krivec Bogatejva tako ugotavlja, da ima pes “namesto hišice še vedno zvrnjen sod ali pa še tega ne in da so ti privezi kratki”. “Velikokrat se zgodi, da pes sploh nikoli ne gre s te verige,” pravi.

Problematični so tudi marsikateri pesjaki, ki so po velikosti bolj podobni kletkam, kjer se pes sploh ne more premikati. To je še slabše, kot če bi bil nenehno na verigi, dodaja.

Zaradi tega v zavetišču tudi ne oddajajo psov pod vsakim pogojem. Tako razen izjem psov ne oddajajo podnajemnikom, saj se žival praviloma ob prvi menjavi stanovanja znova znajde v zavetišču, prav tako ne oddajajo psov za trajno življenje na privezu. “Spravljati pse z dežja pod kap se mi pač ne zdi smiselno,” pojasnjuje Krivec Bogatajeva.

“Živo bitje naj ne bo darilo”

Poleg tega denimo starejših in psov manjše rasti ne oddajajo za življenje izključno na prostem. “Psa naj ima tisti, ki ima prave občutke, željo in ki se zaveda, da je to nenazadnje odgovornost in obveznost za nadaljnjih 15 let,” je dodala. Glede primerov, ko otroci dobijo žival ob praznikih, pa je poudarila, naj “živo bitje ne bo darilo”.

Kdor nima ustreznih pogojev ali možnosti, da bi imel psa doma, lahko preživi kakšno popoldne v zavetišču in postane sprehajalec tamkajšnjih psov, je vodja zavetišča navedla eno od možnosti. Tiste, ki razmišljajo o posvojitvi, pa vabi, naj jih predhodno vsaj nekajkrat obiščejo. “To ni odločitev petih minut,” dodaja.

Iz lastnih izkušenj in povratnih informacij posvojiteljev pa Krivec Bogatajeva ugotavlja, da je nekaj posebnega posvojiti zavetiščnega psa, “ki bo vedno razumel, da si ga odpeljal domov in da si mu nekaj ponudil, in ti bo zato zvest do groba”. Pri izbiri skušajo tudi svetovati, da ljudje ne bi izbirali po zunanjem izgledu, ampak predvsem glede na življenjski slog in okoliščine. Tako na primer ni smiselno, da neaktivna oseba posvoji psa, ki ima veliko potrebo po gibanju.

Večje donacije so redkost

Ekonomska kriza pa je vplivala tudi na samo delovanje društva in zavetišča. Tako so večje donacije postale redkost, zato se bolj osredotočajo na majhne zneske in na namenske prispevke od dohodnine. S sedanjim prilivom še nekako shajajo s tekočimi stroški za hrano in ostalo, enkratni stroški večjih veterinarskih operacij pa že predstavljajo problem. Prav tako občutijo pomanjkanje bolj kakovostne hrane, ki pride v poštev zlasti za mladiče. Zato so dobrodošli tudi prispevki v obliki hrane, odejic in tako dalje.

Obalno zavetišče bi sicer potrebovalo 10 do 15 odstotkov višji letni proračun, ocenjuje Krivec Bogatajeva. S tem bi razbremenili oziroma pridobili še kakšne prostovoljce, ki zdaj poleg svojega časa in dobre volje prispevajo tudi iz lastnega žepa.

Potrebujejo dodatne prostore

Prav tako potrebujejo dodatne prostore, glede česar se že dogovarjajo s koprsko občino. Z dodatnimi prostori bi lahko sprejemali skupine šolarjev in drugih, zanje prirejali delavnice in podobno. Med projekti, ki bi se jih želeli lotiti, je tudi vzpostavitev mačje karantene, saj bi to bistveno vplivalo na umrljivost mačk, ki je v prvih tednih življenja zelo visoka. Nenazadnje bi potrebovali tudi pomožne prostore, saj so na tesnem tako glede skladišča s hrano kot s kuhinjo.

“Živalovarstvo nobenega mesta pa tudi obale ne more biti prepuščeno čustvom nekaterih od nas,” poudarja Andreja Krivec Bogataj in dodaja, da je to “dolžnost občinskih struktur in nenazadnje vseh prebivalcev obalnih občin”.

STA

Ilona Dolenc

Denis Lončar