Veliki leščur je po smrti življenjski prostor za organizme na morskem dnu

PIRAN • Veliki leščur (Pinna nobilis), največja školjka Sredozemskega morja, je bil nekoč pogost prebivalec tudi slovenskega morja. Leta 2016 se je po Sredozemlju začel širiti njegov množični pogin, ki je v naslednjih letih prizadel več kot 90 odstotkov populacije. K poginu je po ugotovitvah raziskovalcev prispevala kombinacija različnih povzročiteljev, med njimi parazita, virusa in bakterije.

Na Morski biološki postaji Piran si že več let prizadevajo za obnovo populacije. Ob spremljanju stanja na terenu pa so raziskovalci opazili, da je morsko dno še vedno posejano z velikim številom praznih lupin, okoli katerih se zadržujejo številni organizmi.

"Videli smo, koliko življenja je pravzaprav okoli njih. Ni pomembno samo tisto, kar živi neposredno na lupini, ampak tudi nekoliko širše okolje," je pojasnila raziskovalka Ana Fortič.

Prazne lupine ustvarjajo oazo življenja

Ekološka vloga živega leščurja je raziskovalcem že dolgo znana. Ker živi delno zakopan v mehko morsko dno, njegova velika in trdna lupina predstavlja površino, na katero se lahko pritrdijo organizmi, ki se na sediment sicer ne bi mogli. Na njej tako živijo na primer spužve, plaščarji, mahovnjaki, cevkarji in druge školjke.

Ko leščur pogine, njegova ekološka vloga ne izgine. Prazne lupine ribam in večjim nevretenčarjem nudijo skrivališče, prostor za prehranjevanje in razmnoževanje ter tako tudi po smrti leščurja povečujejo biotsko pestrost morskega dna.

"Ko grem na potop ali pogledat pod vodo, je fascinantno videti skoraj v vsakem leščurju kakšno ribjo glavico ali pa lupino, polno jajčec," je opisala Fortič.

Raziskovalka z Morske bioloske postaje NIB Ana Fortič

Foto: Sta

Raziskovalci so na šestih lokacijah v slovenskem delu Tržaškega zaliva v letih 2023 in 2024 preverjali, kako prazne lupine vplivajo na večje mobilne nevretenčarje. Med organizmi, večjimi od enega centimetra, so zabeležili 70 vrst. V vzorcih s praznimi lupinami so bili številčnejši predvsem višji raki in hitoni, skupina morskih mehkužcev, ki imajo široko nogo, pokriti pa so s ploščato ovalno lupino. Pogosto so se pojavljali tudi raki samotarji in različne vrste polžev.

Med zanimivejšimi opažanji je prisesnik Apletodon incognitus. Gre za ribo, ki je v slovenskem morju redka, po besedah Fortič pa jo najdejo skoraj izključno v teh habitatih, kjer je vezana na odmrle ostrige, pritrjene na leščurje.

Primerjali so štiri različne mikrohabitate: golo sedimentno dno, sediment s praznimi lupinami leščurja, travnik morskih cvetnic ter travnik morskih cvetnic s praznimi lupinami. Največjo pestrost so pričakovano zaznali tam, kjer sta bila prisotna tako travnik kot leščur, najnižjo pa na golem sedimentnem dnu brez lupin.

Še posebej pomemben je bil vpliv lupin na golem sedimentnem dnu. Razlika v pestrosti med golim dnom z leščurjem in brez njega je bila namreč večja kot med travnikom z leščurjem in brez njega. "Razlika je toliko večja, če ni travnika, saj je tudi travnik sam po sebi biogradnik," je pojasnila Fortič. Lupina tako na sicer enoličnem morskem dnu ustvari nekakšno oazo in ponudi strukturo tam, kjer je sicer ni.

Tudi lupine zavarovanega velikega leščurja so zaščitene

Ponekod v slovenskem morju je praznih lupin še vedno veliko. Raziskovalci so na posameznih območjih našteli tudi do 95 lupin na 100 kvadratnih metrih, največje gostote pa so zabeležili pri Morski biološki postaji Piran in Debelem rtiču. Takšnega obsega praznih lupin pred množičnim poginom ni bilo, zato po besedah Fortič predstavljajo svojevrsten nov habitat.

Vendar ta ne bo obstajal večno. Medtem ko se lupina živega leščurja obnavlja, se po njegovi smrti začne postopoma razgrajevati. Kako dolgo bo ostala na morskem dnu, je med drugim odvisno od globine, valovanja, morskih tokov in temperature. Razgradnjo pospešujejo tudi organizmi, ki se zavrtajo vanjo, ter človeški posegi.

Raziskovalci so med terenskim delom denimo zaznali poškodbe zaradi sidranja. Ker mrtva školjka ni več zasidrana v morsko dno, jo je lažje izruvati ali poškodovati. Fortič zato poudarja, da praznih lupin ne smemo odnašati iz morja. Lupine zavarovanega velikega leščurja so še vedno zaščitene, njihovo ohranjanje pa je pomembno tudi zaradi njihove ekološke vloge.

Lupine poginulih leščurjev

Foto: Matic Hrabar

Živ leščur ima sicer v morskem ekosistemu še druge pomembne naloge. Kot filtrator čisti vodni stolpec, hranila pa s svojimi izločki vrača v sediment. Njegovo izginotje zato ne pomeni zgolj izgube ene vrste, ampak tudi postopno izgubo funkcij, ki jih opravlja v okolju.

V slovenskem morju raziskovalci sicer še vedno opažajo posamezne mlade leščurje, vendar številni kmalu poginejo. Povzročitelji množičnega pogina so namreč še vedno prisotni, dodatno težavo pa predstavlja segrevanje morja. Ali se bo populacija v prihodnosti lahko obnovila, je po besedah Fortič za zdaj težko napovedati.

Raziskava tako kaže manj očitno plat množičnega pogina, saj smrt leščurja ne pomeni takojšnjega konca njegove ekološke vloge. Zato se Fortič zdi pomembno, da javnost praznih lupin ne dojema kot ostankov brez vrednosti. "Ne samo, da so leščurji ogroženi, tudi njihove lupine so še vedno pomembne," je zaključila.