Vrtnarili bi, ne nakupovali
Prebivalci Olma bi površine ob Tomosu ohranili za skupni park, nikakor pa ne želijo v svoji bližini še enega trgovskega centra. To in številne druge želje in predloge so predstavili arhitektki Martini Tomšič, ki jih je nedavno popeljala na sprehod v okviru akcije Jane's walk.
OLMO> Pobudo zanjo je lani prenesel v Slovenijo Inštitut za politike prostora, ki je letos povabil k sodelovanju tudi koprsko društvo Zrakogled. Podobna sprehoda so pripravili tudi v Piranu in v Idriji, olmskega pa je Martina Tomšič nadgradila z anketo med prebivalci. Na poti skozi sosesko od njiv pri Tomosu do novonastajajočega doma za starejše občane se ji jih je pridružilo približno 20.
Sprehodi pod okriljem akcije Jane's walk obeležujejo ime in ideje Jane Jacobs (1917-2006), ključne osebe urbanizma 20. stoletja. Pisateljica je svoje kritično razmišljanje o uličnem življenju, odtujenem urbanističnem načrtovanju in arhitekturi, ki ne upoštevata meril in vsakdanjih potreb človeka, objavljala v časopisih in arhitekturnih revijah New Yorka. Tekste je združila tudi v knjigi Umiranje in življenje velikih ameriških mest, ki še danes predstavlja enega od temeljev sodobnega razumevanja mest.
“Med hojo beseda steče bolj spontano, nastane dinamično polje razmišljanja,” pravi Tomšičeva. Zamisli in pripomb polni udeleženci so se strinjali, da bi bilo dom za upokojence smiselneje postaviti ob Tomos in s tem bliže oskrbnim dejavnostim. Njive ob Tomosu bi raje kot novim nakupovalnim središčem namenili parku s skupnimi vrtovi in rekreacijskimi površinami. Enotni so bili tudi glede postavitve predstavitvene table z opisom zgodovine delavskega naselja - nastajalo je v letih 1967-68 po zaznovi arhitekta Eda Mihevca -, ki bi pomagala osveščati o nujnosti upoštevanja (prepogosto kršenih) enotnih meril pri preurejanju hiš in okolice.
Večina si tudi želi celostnega ureditvenega načrta naselja, ki bi ustrezal sodobnim potrebam prebivalcev. Posekana drevesa, pravijo, bi morali nadomestiti z novimi, pešpoti pa bolje osvetliti. Neenotni pa so bili glede parkiranja. “Nekateri bi ohranili nadstrešnice ob cestah, drugi bi ob potoku imeli park in garažno hišo, tretji bi omejili število avtomobilov na stanovanjsko enoto,” niza Tomšičeva. Arhitektka ugotavlja, da “žal le manjšina prebivalcev zaveda prednosti te edinstvene urbanistične zasnove.” Pomembno je, da se jih poleg stanovalcev zave tudi občinska oblast, zato upa, da bosta vsaj glavni dve - o skupnem parku pri Tomosu in o postavitvi predstavitvene table - prišli tudi do župana.
ILONA DOLENC