Vstop Hrvaške v EU prižiga iskrico upanja prebivalcem vasi ob hrvaški meji

HRVOJI> Ko je Slovenija leta 2007 vstopila v schengensko območje, so na maloobmejnem prehodu Hrvoji postavili zapornico. Ključ so dobili le dvolastniki. Pa še to ne vsi. “Kdor ni imel urejenega zemljiško-knjižnega stanja - in v Istri takšnih primerov sploh ni malo -, ni mogel dokazati lastništva kmetijskih zemljišč na hrvaški strani meje, zato je ostal brez ključa,” pojasnjuje Miro Kocjančič, dolgoletni predsednik KS Gradin. In ker tisti, ki niso dobili ključa, niso mogli do svoje zemlje, pot vse naokoli pa se jim nikakor ni izplačala, se je marsikatera njiva, travnik ali gozd zarasel.

Okoli riti v žep

Ta kratko pa so pred slabimi petimi leti potegnili tudi tisti prebivalci KS Gradin, ki čez mejo nimajo zemljišč. Pot čez mejni prehod Hrvoji je namreč najkrajša in najhitrejša povezava tamkajšnjih vasi (Topolovec, Hrvoji, Belvedur, Sirči in Žernjavec) do Buj in Umaga ter do Portoroža in Pirana. “Iz Hrvojev do Pirana je bliže kot iz Hrvojev do Kopra,” pravi Kocjančič. Prav zato so to prometno povezavo poleti radi uporabljali turisti, ki so se s tem, ko so na Črnem Kalu zavili proti Gračišču in skozi Hrvoje prišli do Kaštela oziroma Plovanije, izognili tudi gneči na glavnih cestah ob morju.

A kdor nima ključa od zapornice, lahko kar pozabi na mejni prehod v Hrvojih. Mejo lahko prečka na bližnjem maloobmejnem prehodu v Brezovici, na prehodu v Sočergi ali pa se mimo Kopra zapelje do Dragonje oziroma Sečovelj. “Težava pa je v tem, da grem v tem primeru, kot pravijo, okoli riti v žep. Iz Belvedurja do slovenske vasice Mučenigi, kjer imam zemljo, potrebujem prek mejnega prehoda Hrvoji pičlih 15 minut. Prek mejnega prehoda Brezovica pa moram narediti skoraj 60 kilometrov in dvakrat prečkati mejo, da pridem na cilj,” pojasnjuje Kocjančič, ki ne razume, kako so lahko prebivalci na hrvaški strani meje vsi upravičeni do ključa, ne glede na to, ali so dvolastniki ali ne, medtem ko so pri nas obmejni prebivalci očitno razdeljeni v dve kategoriji - na tiste, ki imajo ključ od zapornice, in na tiste, ki tega ključa nimajo.

Za pogreb dvignejo zapornico

“Seveda grem kar tukaj do Portoroža. Kaj mislite, da bom hodila vse naokrog, prek Kopra,” se zasmeje 77-letna Ivanka Bembič iz Hrvojev in pojasni: “Do Buj je le 18 kilometrov, a če bi hodila vse naokrog, bi jih naredila več kot 80.”

Po njenem mnenju ta zapornica res ni potrebna. Te vasice so vedno živele v slogi, ljudje so vedno bili povezani. “S to rampo so pa same težave,” potoži.

Prebivalci treh majhnih vasic - Kučibreg, Škrliči in Dugo Brdo, ki so leta 1991 ostale na drugi strani meje, na Hrvaškem, čeprav so del slovenske katastrske občine (k. o.) Topolovec - še vedno uporabljajo cerkev in pokopališče v Hrvojih. “Če na primer nekdo v Kučibregu umre, naši ljudje, ki nimajo ključa, ne morejo prečkati meje v Hrvojih, ampak morajo vse naokrog, da bi se šli poklonit pokojniku, kot velevajo stari ljudski običaji. Za čas pogreba se policijski upravi v Kopru in v Bujah sicer dogovorita, da je lahko zapornica nekaj ur dvignjena in lahko mejo prečkajo tudi tisti, ki tega sicer ne smejo, a potem je spet vse po starem,“ se huduje Bembičeva.

Vasi obnavljajo

Vstop Hrvaške v EU pa vliva prebivalcem ob meji kanček upanja. Vasi na obeh straneh meje se obnavljajo. Kučibreg, denimo, so pokupili Angleži in Američani, ki vneto obnavljajo hiše. Tudi Topolovec dobiva vse privlačnejšo podobo. “Turisti radi prihajajo sem, saj tu najdejo svoj mir. Upamo, da bo potem, ko bo tudi Hrvaška vstopila v schengensko območje in bodo z mejnih prehodov odstranili vse te fizične ovire za nemoten prehod meje, življenje pri nas še hitreje steklo,” je optimističen Kocjančič.

PETRA VIDRIH

Ivanka Bembič: “Do Buj imam le 18 kilometrov, če bi šla vse naokrog, prek Kopra, bi jih naredila pa 80.”