Zbiranje starih novcev se splača

KOPER> Zanimalo nas je, ali je bil njegov nepremičninski posel, vreden kar 576.000 evrov, povezan z nedavnim snidenjem s koprskim županom Borisom Popovičem? Sta si morda skupaj ogledala zemljišče na brežini med kopališčem v Žusterni in mandračem Molet, ki ga je na četrtkovi dražbi kupila njegova žena Monika Zupanc Jelinčič?

Kot pravi Jelinčič, takratni obisk s tem zasebnim projektom ni bil povezan. “Kot poslanec se velikokrat srečujem z župani. Seveda lahko potrdim, da sem bil s Popovičem na kavi. O dražbi in parcelah pa nalašč nisva govorila. Nočem, da bi se potem širile kakšne neosnovane zgodbice,” je pojasnil. Sicer pa si je parcelo pred nakupom s soprogo temeljito ogledal. Kot še mnoge druge na različnih lokacijah v slovenski Istri, je dodal.

Najprej se je zagledal v zemljišče nekje v bližini semedelskega gradu a, kot pravi, ni našel dostopa do parcele, nato pa je še izvedel, da so ga v koprski občini umaknili s seznama za dražbo. “Že nekaj časa sem se želel preselili na morje, zato sva z Moniko vsaj štiri leta iskala primerno lokacijo za hišo. Ogledala sva si tudi neko zemljišče v Ankaranu. Povsod sva iskala. Ali je bila parcela predraga, ali na njej še dolgo ne bi bilo mogoče graditi ali pa sem takoj zavohal slab posel. To je tudi razlog, zakaj sva se odločila za nakup prek dražbe. Pri tem vsaj veš, da je res vse v redu z nepremičnino,” je razložil Jelinčič.

Ker se je njegova soproga do zadnjega borila za nakup manjše parcele, ki je imela tudi nižjo izklicno ceno, smo ga vprašali, ali mu je koprsko-arabski podjetnik Sami Ayari na koncu prekrižal načrte. “Seveda mi jih je,” je odgovoril v šali. “A nič zato. Moj posel je bil ugodnejši. Če preračunam, sem dobil večje zemljišče za manj evrov po kvadratnem metru,” je dodal. Nadeja se dobrih sosedskih odnosov, tako z Ayarijem kot z drugimi bližnjimi sosedi.

Parcelo, ki meri kar 2211 kvadratnih metrov, ne namerava deliti na manjše enote in prodajati. “Upam, da se bomo čim prej preselili v Koper. Zagotovo pred mojo upokojitvijo,” je napovedal. Kaj bo po selitvi v “toplejše kraje” z vilo v Ljubljani, pa še ni razmišljal.

Jelinčič je projekt za gradnjo bodoče hiše v Žusterni zaupal arhitektu in vizionarju Alešu Šeligi iz Ljubljane. Ta nam je pojasnil, da bo pri načrtih upošteval slovenske lokalne materiale, stavba pa bo sledila tradicionalno modernemu istrsko-primorskemu slogu in naj ne bi izstopala zaradi kakšnih nenavadnih arhitekturnih rešitev. “Zaradi teras bomo morali opraviti vse potrebne geomehanske meritve in analize, ki bodo pokazale, kaj nas čaka na terenu,” je pojasnil Šeligo.

Od kod poslancu toliko denarja?

“Da smo parcelo kupili z gotovino, je velika neumnost, ki se je razširila v javnosti,” pravi Jelinčič. Priznava pa, da večjih težav pri zagotavljanju denarja za ta nepremičninski posel ni imel. “Že, če se posvetimo moji plači, je jasno, da bi si tak projekt lahko privoščil,” meni. Ob tem dodaja, da je okoliščine za zdajšnje dobro finančno zaledje gradil že dolga desetletja, torej še preden je postal poslanec. Začenši z ustanovitvijo - v takratni skupni jugoslovanski državi - uspešnega podjetja za zbiranje in predelavo zdravilnih zelišč. Kasneje mu je očitno dober denar navrgla tudi ustanovitev posojilnice in hranilnice. Sicer pa Jelinčič pojasnjuje, da finančno največ stavi na bogato numizmatično zbirko, katere vrednost ocenjuje na vrtoglavih deset milijonov evrov in je varno shranjena v bankah v tujini. “Donosi v numizmatiki so trikrat višji kot pri trgovanju z zlatom,” razkriva. Da je zbiranje starih novcev resnična denarna jama, pa potrjuje tudi Rajko Kotur iz podjetja Falera. “Cene za zdaj naraščajo. To je zanesljiva naložba. Če si lastnik redkih in dobrih zbirk, se vedno najde kupca, ki je za kakšne primerke pripravljen odšteti visoke zneske,” pravi Kotur.

Je torej Jelinčič nepremičnino kupil s prodajo dela svoje obsežne zbirke? “Res je, nekaj vrednih novcev sem prodal. Najbolj vredno zbirko, ki obsega slovensko numizmatično dediščino, pa sem seveda ohranil v celoti,” razkriva. Na vprašanje, na kakšen način namerava vrniti denar prijateljem, od katerih si je menda tudi sposodil denar za nakup v Žusterni, pa pravi, da ne gre kar za “navadne” prijatelje. “To so kolegi iz tujih numizmatičnih krogov. Veste, med nami je tako, da če bi potreboval milijon evrov, bi se zapeljal, denimo, v Nemčijo k enemu od teh in brez težav bi mi posodil prej omenjeni znesek,” ostajanekoliko skrivnosten Jelinčič.

Kaj pravijo novi sosedi?

“Vseeno, kdo je. Nekdo je moral priti,” o Jelinčičevih kot novih mejaših pravi njihov sosed v Žusterni Miloš Olenik. Dodal je, da ga ne skrbi, kaj bo zraslo na zemljišču ob njegovem. “Če me zdaj ne motijo ceste in hrup, me tudi kaj drugega ne bo.” Pregovornih sporov s sosedi se Jelinčičevim, kot kaže, ni treba bati. V prijateljskem vzdušju jih čaka tudi drugi sosed, ki ne želi biti imenovan, in pravi, da ni strahu, da se ne bi razumeli: “Zmaga Jelinčiča poznam le s televizije, a bi rad, da se oglasi tudi pri nas.” Na zemljišču, ki ga je kupila Monika Zupanc Jelinčič, je dolga leta skrbel za vinograd. V Žusterni stanuje že 60 let, pove, za najem zemljišča je z občino najprej sklepal pogodbe za deset let, zadnje čase pa jih je podaljševal vsako leto. “Že pozimi so mi dejali, da lahko še naprej delam na zemljišču. Krompir bom zagotovo še lahko pobral, so mi korektno pojasnili, kaj bo z grozdjem, ki dozori jeseni, pa mi niso mogli povedati. Upam, da bo kljub prodaji zemljišča dozorelo in ga bom še lahko potrgal,” pravi o svojih 200 trtah malvazije in 100 trtah refoška. Ob robu zemljišča je posadil še 18 oljk, a zanje niti ne ve, na kateri strani meje so; na občini naj bi mu dejali, da bodo ostale. Kos zemljišča je želel tudi sam kupiti, a so ga zavrnili z obrazložitvijo, da prodajajo le celotno parcelo. Zneska, ki ga je bila vredna, pa si ni mogel privoščiti.

NATAŠA HLAJ, HR

Na tem zemljišču na brežini med kopališčem v Žusterni in mandračem Moleto si namerava družina Jelinčič zgraditi vilo z bazenom Tomaz Primozic/Fpa