Zelenjava v modrem je pod nadzorom
Blagovna znamka Vrtovi Istre se je zelo dobro prijela med kupci, ki iščejo ne le domače, istrske pridelke, ampak tudi take, ki so integrirano ali ekološko pridelani. Člani gospodarskega interesnega združenja Vrtovi Istre jih ponujajo na tržnici v Kopru in Piranu, na stojnicah, označenih z modrim prtom, v značilnih modrih kartonskih zabojčkih.
ISTRA> Na taistih stojnicah je videti tudi sadje in zelenjavo v plastičnih in lesenih zabojčkih, zato nas je zanimalo, kako lahko stranke vedo, da gre za sadje in zelenjavo z geografskim poreklom?
Gospodarsko interesno združenje (giz) Vrtovi Istre je pred približno petimi leti ustanovilo osem istrskih kmetov, sadjarjev in zelenjadarjev z namenom trgu ponuditi integrirano pridelane pridelke. Slednje je v Istri mogoče kupiti na tržnicah v Kopru in Piranu (sicer pa še v Ljubljani in Trstu), na zlahka prepoznavnih stojnicah, ki jih označuje moder plastificiran prt z dvojezičnim napisom Vrtovi Istre - Orti d'Istria. Sadje in zelenjava so praviloma v ličnih modrih kartonskih zabojčkih z istim napisom.
Modrih kartonskih zabojčkov z napisom Vrtovi Istre - Orti d'Istria vsi kupci ne sprejemajo dobro. “Slovenske turiste iz notranjosti države pogosto zmoti napis v italijanščini. Ko jim pojasnimo, da smo na dvojezičnem območju, se nekoliko pomirijo,” Egidij Markežič opisuje izkušnje s piranske tržnice.
Marsikoga pa zmoti dejstvo, da sta na teh stojnicah sadje in zelenjava tudi v drugačnih zabojčkih. Plastičnih ali lesenih z raznovrstnimi napisi, tudi v tujih jezikih. Mar to pomeni, da nekateri pridelki izvirajo od drugod oziroma niso integrirane pridelave?
Nič spornega?
Branjevke pojasnjujejo, da ni tako. Pravijo, da v plastične in lesene zabojčke dajejo težje sadje in zelenjavo, sicer bi se dno kartonskega zabojčka udrlo.
“V kartonske zabojčke lahko damo blago, ki ni mokro. Zelenjave, ki jo umivamo, tako v njih ne moremo prenašati,” jim je pritegnil Egidij Markežič, predsednik giz Vrtovi Istre. Ob tem dopušča možnost, da bi kdo v njihovih kartonskih zabojčkih prodajal pridelke, ki niso geografsko povezani z Istro. “Embalaža namreč konča na odlagališču. Vsakdo jo lahko vzame in uporabi, to je težko sledljivo. Tudi embalaže drugih trgovcev krožijo, tu ni kaj storiti,” pravi. “Idealno bi bilo, če bi imeli embalažo za enkratno uporabo”.
Člani giz Vrtovi Istre po navedbah Egidija Markežiča 30 do 40 odstotkov, včasih celo 50 odstotkov blaga prodajo v Trstu. Najbolj iskan je paradižnik. “V Sloveniji ga pet ton prodajamo celo sezono, v Trstu pa v treh dnevih,” pravi.
Nadzorniki so kupci
Markežič poudarja, da v giz nimajo notranjega nadzora, kaj kdo prodaja v embalaži oziroma pod blagovno znamko Vrtovi Istre. “Edina varovalka je ustanovna listina, ki smo jo podpisali, s katero se je vsak član zavezal, da bo prodajal blago, geografsko vezano na Istro. Kmeta, ki bi prodajal blago od drugod, bi izključili,” je povedal. Poleg tega, opozarja, k nadzoru najbolj prispevajo kupci: “Če opazijo, denimo, da je paradižnik naprodaj dva meseca pred rokom, ko običajno zori v Istri, je jasno, da prihaja od drugod.”
Vse to pa ne pomeni, da ni nadzora nad pridelki. Opravlja ga inšpekcija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Svoje dodajo kontrolne “hiše”, ki tudi izdajajo certifikate za integrirano (ali ekološko) pridelavo posameznim prijavljenim kmetom (vsak se prijavi akreditirani hiši, ki jo izbere sam). Ena takih je Bureau Veritas. “Pri vsakem kmetu opravimo pregled najmanj enkrat na leto. Poleg tega opravimo nadzor pri petih odstotkih naključno izbranih in pri tistih, ki jih izberemo glede na analizo tveganja. Opravimo tudi izredni nadzor, če nas, na primer, kupec opozori na morebitne nepravilnosti,” opisuje Marko Majer, vodja oddelka za certificiranje na prehranskem področju. Ob večjih nepravilnostih certifikata ne podelijo oziroma ga odvzamejo.
NIVES KREBELJ