Zgodbe Pirana nima kdo povedati
Spust princeske s piranskega zvonika je pred dobrimi tremi tedni napolnil Tartinijev trg, kar se ne zgodi prav pogosto. Za prireditvijo je stal Mojmir Kovač, ki daje pečat še marsikateri prireditvi v piranski občini. S svojim kritičnim pogledom na turizem in promocijo kraja pa je marsikomu tudi trn v peti.
> Zamislili in izpeljali ste kar nekaj nenavadnih dogodkov - boj z blazinami, božičkov tek, množično poljubljanje, nazadnje pa spust princeske z zvonika. Kje nastanejo zamisli?
“Vsepovsod in v vsakem trenutku, nekaj vidiš, kaj prebereš. Pozimi sem prebral nekaj knjig o doživljajskem marketingu in videl, da so v bistvu vse prireditve narejene na tej osnovi. Nekoč je bil poudarek na proizvodu, nato na blagovni znamki, zdaj je na doživljaju.”
> Je torej osnova prireditve poznavanje psihologije množic?
“Tudi to. 20 minut prireditve smo dodelali do minute natančno, želeli smo doživetje. Sam spust princeske je 'brez veze', jamarji to počnejo vsak dan, dodati mu je treba zgodbo. To pa je bil sveti Jurij, vitez, zmaj, zastave, glasba. To je kot seks. Princeskin spust je orgazem, a potrebujemo tudi predigro. In bila je dobra.”
> Kaj je bil sploh cilj prireditve?
“Letos sta bila dva: da napolnimo trg in da pride princeska živa dol. Jamarjem, ki so spust izpeljali, sem povsem zaupal, a vseeno je bil tudi kanček strahu. Glavni cilj pa je bil privabiti ljudi in v njih zbuditi čustva. To nam je uspelo; so se bali, celo jokali, nekaterim se ni zdelo nič posebnega. Na trg je prišlo 4000 ali 5000 ljudi; nazadnje jih je bilo toliko leta 1946, ko so kričali 'Život damo, Trsta ne damo'.”
> Kaj pa vam taka prireditev prinese, poleg ogromno dela in stresa?
“Sprašujejo me, koliko sem zaslužil. Prireditev je stala 7500 evrov; 3000 bo plačala občina, 1000 evrov bo dala italijanska skupnost, ostalo pa društvo Jaz sem najboljši, ki ima 300 evrov na računu, pomagal nam bo Casino Portorož. Motiv ni denar, ampak dogodek, ki ga skušamo narediti čim boljšega, da naredi vtis na obiskovalce in na nas, ki ga organiziramo.”
> A takšni dogodki sami po sebi ne privabljajo turistov.
“Moj cilj je bil napolniti trg. To lahko storiš le, če pridejo domačini in ljudje iz okolice. Piran podnevi obiskujejo večinoma agencijski gostje, iz Portoroža jih ne pride toliko, da bi napolnili trg. Takšni dogodki so dobro medijsko podprti in izvrstna promocija za kraj. Prišlo je 5000 ljudi, ki bodo lepo govorili o dogodku in Piranu.”
> Kaj pa manjka drugim prireditvam v Piranu in Portorožu, da ne privabijo toliko obiskovalcev?
“Nimam se za nekoga, ki zna vse, nimam turistične izobrazbe. A skozi stvari, ki jih delam, sem se nečesa naučil; tek Povežimo soline prirejamo že deset let. Tekov je vsak teden pet ali še več, ki so bolje organizirani in lepši. Če hočeš uspeti, moraš biti drugačen in ljudem to povedati. Poskrbeti moraš za promocijo.”
> Jim manjka zgodba?
“Ljudje pridejo zaradi zgodbe. Piranskim in portoroškim dogodkom pa to manjka. Kip je le kamen, dokler ne veš zgodbe o njem. Bruselj ima dečka, ki lula, mi imamo Forma vivo; dečka si ogledajo milijoni ljudi, Forma vive pa nobeden. Narediti moramo zgodbo, mit, legendo, jo promovirati in potem začeti zaračunavati za obisk.”
> Kdo bi moral za to poskrbeti?
“Opozarjam, da nekaj ni v redu s konceptom, če je turizem tak, kakršnega imamo, in če so prireditve slabo obiskane. Solinarski praznik stane 26.000 evrov. Če privabi 1000 ljudi, je to 26 evrov za vsakega. Za promocijo bi bilo bolje, če bi jih za ta denar povabili na kosilo. Za dobro organizacijo moraš imeti ekipo ljudi, ki ves dan razmišlja o tem in dela. Pri Festivalu vrtnic pa je bilo tako, da so bile vrtnice Portorož v vrtnariji v Ankaranu in jih nihče od odgovornih ni hotel odkupiti in ponuditi na stojnici. Govorimo o 500 evrih. Na koncu jih je kupilo naše društvo in smo 70 vrtnic prodali v eni uri. Portorož je edini kraj, ki ima vrtnico s svojim imenom - to je zgodba, ki pa je nima kdo povedati. To ni posel Turističnega združenja Portorož, ker oni prodajajo hotele, to ni posel Avditorija, ker oni skrbijo za kulturni in kongresni turizem, na občini pa ni nikogar, ki bi to delal.”
> Torej manjka nekdo, ki bi vse to povezal?
“Manjka ekipa ljudi. Tega si nisem jaz izmislil. Lahko pogledamo, kako delujeta na primer St. Moritz in Benetke - imata skupino, ki skrbi za dogajanje. V naši občini, ki je najbolj turistična v Sloveniji, pa nimamo nikogar, ki bi bil zadolžen za turizem. Ljudje, ki organizirajo prireditve, delajo še sto drugih stvari. Ker se ne morejo posvetiti dogodku, najemajo zunanje izvajalce in stvari so nedodelane ter vse prireditve enake.”
> Bi moral torej Piran slediti zgledu Kopra, kjer imajo občinsko turistično organizacijo?
“Trenutno je Koper amerika v primerjavi s Piranom in Portorožem. Čeprav v Piranu govorijo, da koprski tip turizma ni primeren za naš kraj. Je pa uspešen, imajo ladje, Sladko Istro in še marsikaj. Mi pa imamo Fieso, ki je nihče niti ne povoha, imamo obzidje, Tartinija, vrtnico, Forma vivo ... In kaj prodajamo? Sobe v hotelih.”
> S čim od navedenega bodo povezani prihodnji dogodki, ki jih kujete?
“Začeli smo se pogovarjati, da bi obudili piransko obzidje. Ena od zamisli je, da bi ga oblekli, mu nadeli šal, srajco, ali pa poslikali več rjuh, jih sešili, obesili in dobili največjo rjuho na svetu. To bi kdo prišel pogledat, lahko pa bi le slišal, da se je to zgodilo v Piranu. Mislim, da je piranska občina naše naftno polje. V Dubaju so ga izkoristili, mi pa tega še ne znamo.” HELENA RACE
