Zlata grba izročilu in solidarnosti
Na sinočnji osrednji prireditvi ob piranskem občinskem prazniku v Avditoriju Portorož so med drugim podelili najvišja občinska priznanja. Zlata grba sta šla letos v roke Alberta Pucerja in Roze Kandus.
PORTOROŽ>Albertu Pucerju je Občina Piran podelila priznanje zlati grb za njegovo delo pri prepoznavnosti občine in Pirana ter njegovega zaledja in Istre. S svojim raziskovanjem arhivskega gradiva in obujanjem starih običajev prispeval tudi k razvoju turizma. Roza Kandus pa je s svojim nesebičnim delom z mladimi in prenašanjem vrednot prijateljstva in solidarnosti postala prava ikona Pirana.
Istrsko izročilo za promocijo Pirana
Alberto Pucer, ki živi v Padni, od leta 1978 dela v piranski enoti pokrajinskega arhiva Koper. Je publicist, radijski sodelavec, kulturnik, ljubitelj etnologije, arheologije in kulinarike kot istrske kulturne dediščine. Rezultat njegovega prizadevanja je med drugim galerija Božidarja Jakca v Padni, piranski grb z rdečim križem na modri podlagi, med najnovejšimi pa prireditvi Dnevi olja in bledeža ter Dnevi česna in vina. “Med prvimi je že v 70. letih populariziral do tedaj premalo raziskano in širši javnosti premalo poznano istrsko in s tem tudi piransko zaledje: naše vasi in njihove prebivalce, običaje in navade, praznovanja in tradicionalno istrsko kuhinjo,” so še dodali.
“Kot Kocijančičeva nagrada, ki so mi jo vse tri istrske občine podelile pred 15 leti, mi je tudi zlati grb spodbuda za nadaljnje raziskovanje, ohranjanje in posredovanje istrskega izročila,” je dejal Pucer.
Zahvalil se je Padenčanom, ki so ga predlagali za priznanje, sodelavcem in tudi Primorskih novicam, kjer je pred 30 leti začel objavljati svoje prve članke o Istri. Od takrat se je podpisal pod mnoge prispevke v domačih in tujih medijih ter knjige.
Ikona s čutom za solidarnost
“Svoje znanje in izkušnje Roza Kandus uporablja pri delu v številnih civilnih združenjih, pri društvu upokojencev, zvezi prijateljev mladine, Rdečem križu, tabornikih. S posebno tankočutnostjo je vključena tudi v pripravo poslovilnih govorov, ki so v najtežjih trenutkih slovesa za najbližje izjemnega pomena,” pa so med drugim zapisali v obrazložitvi priznanja Kandusevi.
Rodila se je v Vrtovinu, šolala pa v Gorici in Benetkah. Zaradi vojne je morala šolanje prekiniti, nekaj mesecev med vojno je preživela v zaporih, po kapitulaciji Italije pa se je kot aktivistka pridružila Osvobodilni fronti. Ustanavljala je partizanske šole in kot dopisnica Tanjuga obveščala javnost.
V Istro je prišla leta 1951, začela delati na osnovni šoli v Sečovljah, nadaljevala šolanje v Ljubljani in Cambridgeu, zatem pa vse do upokojitve znanje angleščine predajala številnim generacijam Pirančanov.
Po upokojitvi je še naprej delala z mladimi in jim prenašala vrednote prijateljstva, solidarnosti, tolerantnosti in spoštovanja. Za svoje delovanje je prejela številna občinska in državna odlikovanja. HR
