Brez meja do skupnega cilja: najti Pana

DEVIN, TOLMIN > Bilo je 24. septembra, ko so se Klemen Čibej in Ines Maver Čibej iz Tolmina ter njuna dojenčica prvič odpravili na Rilkejevo pot. Leto in pol star angleški hrt Pan se je z njimi brezskrbno sprehajal. Radovedno je vstopil v tamkajšnji bunker, ki ima dva izhoda. “Eden gre naravnost na pečine, drugi pa diagonalno stran od vhoda, kjer smo se nahajali. V isti minuti sva bila v bunkerju tudi midva, njega pa nikjer več.”

Pan je šolan pes in lastnikom vedno sledi, zato sta bila prepričana, da se je zmedel. Začela sta ga iskati, dva mimoidoča turista sta povedala, da sta ga videla, potem pa ... “O našem kužku ni bilo ne duha ne sluha več. Pana smo iskali ves dan, do večera, ko je začelo močno deževati,” še ilustrira Ines, ki je nato na svojem facebook profilu objavila, kje se je Pan izgubil.

Italijanski in slovenski prostovoljci združili moči

“In tako se je neverjetna zgodba o povezovanju pričela. V iskalno akcijo je bilo vključenih veliko prostovoljcev iz Gorice, Devina, Trsta, pa tudi iz Slovenije. Prebivalci Devina so vsi dihali z nami! Opogumljal naju je Panov vzreditelj Sašo Stanič iz psarne Stella Cometa, organiziral je prostovoljce iz Slovenije, bil vsakodnevno na terenu. Brez njega reševalna akcija zagotovo ne bi uspela,” dodaja Ines.

Pana so naposled prostovoljci uzrli z daljnogledom z ladje pod pečino. Foto: Sašo Stanič

Tudi celotna družina in prijatelji so jima stali ob strani ter pomagali. Izpostavlja predvsem Patrizio Brumat, ki je posredovala informacijo DeboriFiori iz organizacije Acchiappalevrieri, ki pomaga pri iskanju izgubljenih hrtov. Koordinirala je italijanske prostovoljce. “Moramo dodati, da meja tukaj ni bilo, bil je zgolj skupen cilj: najti Pana. Vsi smo delovali kot eno. Klemen je bil ves teden na terenu skupaj s prostovoljci, jaz pa sem objavljala ter delila sporočila v različne facebook skupine,” še pojasni in se ob tem zahvaljuje vsem, ki so delili objavo ...

“Ves čas so zvonili telefoni, prehodili smo na tisoče kilometrov, prostovoljci so lepili plakate. Območje, kjer se je Pan izgubil, so večkrat pregledali z dronom, z morja pa z ladjo. Žal sledu o Panu niso našli. V najtežjih trenutkih se je vedno pojavil nekdo z novo idejo, ki nas je gnala naprej.”

Teden brez hrane, a nepoškodovan

V soboto, 1. oktobra, pa je v Devin prišla Elisabetta Pedrotti iz Pordenona s svojimi sledilnimi psi. Njena psica je nakazala, da sled prihaja iz stene pod bunkerjem. “Spreletela nas je groza, saj smo upali, da je pobegnil, a se hkrati bali, da ga je kdo ukradel, zato smo razpisali tudi denarno nagrado. Nismo želeli verjeti, da bi Pan skočil s pečine …”

Pan je bil znova v objemu lastnika Klemna po tednu mednarodne iskalne akcije. Foto: Patrizia Brumat

Tistega dne so nato vse moči usmerili v iskanje na skalnati pečini. Pana so naposled prostovoljci uzrli z daljnogledom z ladje pod pečino. “Prav pokazal se je na majhni terasi, poraščeni z grmovjem,” nepozaben trenutek oriše Ines. Nato so prišli gasilci ter ga povlekli na varno, v Klemnov objem.

Pan je bil precej shujšan, saj je bil ves teden brez hrane, na srečo pa je veliko deževalo, zato ni dehidriral. “Ampak je že vidno boljši in verjamemo, da bo kmalu spet naš 'stari' Pan, ki je res poseben kuža. Vsak ki ga pozna, ga ima rad. Mi smo pa seveda zaljubljeni vanj. Ima zelo rad druge ljudi kot tudi pse - vsem želi dati poljubček in vse razneži, komu tudi hlače umaže. Je prijazen, radoveden, ljubezniv,” ga opiše Ines.

Četudi so Rilkejevo pot v iskalnem tednu prehodili za vsa leta nazaj, “se bomo zagotovo večkrat vračali, saj so nas prebivalci Devina očarali s svojo prijaznostjo in nesebično pomočjo. Predvsem sva vsem, ki so sodelovali, zelo hvaležna. Nepopisno. In še vedno ne moreva verjeti, koliko ljudi se je odzvalo in nam pomagalo Pana pripeljati nazaj domov,” sklene.