Katja Hrobat Virloget je prepričana, da bi se morali bolj poslušati

TRST • Redna profesorica Univerze na Primorskem dr. Katja Hrobat Virloget je avtorica knjige, ki je bila potrebna tako za Slovence kot za Italijane, je v uvodnem pozdravu nakazal Pierluigi Sabatti, voditelj pogovora Stefano Lusa, novinar iz vrst italijanske skupnosti v Istri, pa je šel korak dlje: monografija, ki je najprej (leta 2021) izšla v slovenskem jeziku z naslovom V tišini spomina: “Eksodus” in Istra je prelomna, saj “razbija tabuje”.

Istrski tabuji in fašisti

Beseda eksodus je bila, v povezavi z migracijami Istranov po letu 1945 iz takratne Jugoslavije, namreč v slovenskem prostoru tabu tema, je pojasnil Lusa. Prav tako se v slovenski družbi ni javno govorilo o tem, da so bili Koper, Izola, Piran nekoč italijanska mesta, ki so se po eksodusu skoraj povsem izpraznila in so jih nato “poslovenili”. Po izidu slovenskega izvirnika knjige Katje Hrobat Virloget (založila sta jo Založništvo tržaškega tiska in Založba Univerze na Primorskem) pa ni več tako. Izidu so sledili predstavitve, debate, delavnice o obdelavi spomina s psihoterapevti, intervjuji in v slovenski javni prostor vnesli te teme. Slovenci so se začeli zavedati, da se druga svetovna vojna ni končala 1. maja 1945, je bil jasen Lusa.

“Antropologi raziskujemo z besedo in z njo moramo spregovoriti o drugih,” je pozornemu tržaškemu občinstvu pojasnila avtorica. “Zrasla sem s stereotipom, da so Italijani fašisti, vse življenje sem bila prepričana, da smo Slovenci le žrtve. Ko sem razumela, da je bil krvnik tudi žrtev, in da sem bila jaz, Slovenka, njegova krvnica, sem dolgo jokala. Pisanje te knjige je bilo zame katarzično.”

Pogosto so jokali tudi njeni sogovorniki, je priznala. Mnogi Italijani, zlasti tisti, ki so po drugi svetovni vojni ostali na svojih istrskih domovih, niso hoteli spregovoriti z njo. Zavezani so bili molku. Slovenci so bili do nje marsikdaj agresivni, opozarjali so na fašistične grozote, poudarjali, da so Italijani prostovoljno odšli.

Kako naj 200.000 ali 250.000 ljudi prostovoljno zapusti vse, kar ima, in odide, se je avtorica spraševala med večletnim zbiranjem pričevanj. V knjigi je želela zaobjeti različne izkušnje in spomine, tudi na primer prišlekov iz drugih jugoslovanskih republik. “Želela sem pokazati kompleksnost te zgodbe, ki ima desetine različnih resnic in nobena ni črno-bela. Trudila sem se, da bi jo napisala z občutljivostjo do vseh tu živečih skupnosti.” Po izidu knjige so ji mnogi pisali, da niso vedeli ...

Empatija in okrvavljene roke

Italijanski prevod knjige Katje Hrobat Virloget, za katerega je zaslužna Lucia Gaja Scuteri, je izšel pri založbi Bottega Errante. Med mnogimi, ki so se ga razveselili, je psihiater Pavel Fonda. “Ta knjiga Italijanom sporoča, da smo Slovenci zmožni empatije, Slovencem pa, da smo tudi sami imeli okrvavljene roke. Realnost je kompleksna in danes smo o njej vse bolj sposobni razmišljati.”

Z izvodom sveže izdane knjige v roki je iz Novinarskega krožka odšel predsednik ezulskih združenj Renzo Codarin, ki je prepričan, da je treba poznati zgodovino, a tudi imeti med samo pragmatične politike, ki so sposobni korakov v sosedovo smer. Teh pa je bilo v zadnjih letih na obmejnem italijansko-slovenskem prostoru kar nekaj.

“Še danes je veliko nevednosti, pogovarjala sem se z ezuli, ki niso vedeli, kaj je fašizem storil Slovencem: obe skupnosti bi se morali bolj poslušati,” je bila končna želja Katje Hrobat Virloget. •