Kmetje v primežu birokracije
Slovenski kmetje v Italiji, ki večinoma kmetujejo na zavarovanih območjih rezervatov ali Nature 2000, porabijo najmanj mesec dni na leto za urejanje birokracije. Za dovoljenje za nov vinograd potrebujejo najmanj tri leta, za oljčnik še več, lopo je skoraj nemogoče postaviti, za ribogojnico morajo opraviti meritve vpliva hrupa na okolje ... Vse te birokratske ovire tudi stanejo, zato postaja kmetovanje čedalje težje.
OPČINE > “Ob sprejemanju zadnjega regulacijskega načrta so zemljišče, ki je lepo terasirano, in na katerem je bil še pred 50 leti vinograd, uradno spremenili v gozd. Ko sem dal priziv, naj ne spreminjajo v gozd parcele, ki ima idealno južno lego za vinograde, mi niso ugodili, češ da morajo predvideti toliko odstotkov gozda zaradi živali,” pove Silvano Ferluga iz Piščancev: “So mi pa rekli, da lahko to parcelo ogradim, da ne pridejo vanjo merjasci. A čemu bi jo ograjeval, če na njej ne morem imeti vinograda?” še doda eno od cvetk italijanske birokracije.
Lopo prestaviti za šest metrov
Nanjo je včeraj opozorila Kmečka zveza Trst, ki ščiti interese tržaških kmetov, med katerimi je večina Slovencev. Včeraj se je odzvala na nedavno izjavo deželne odbornice za teritorialno načrtovanje Mariegrazie Santoro, ki je dejala, da zaščitena območja Nature 2000 za kmete niso tako obremenjujoča, kot jih prikazujejo. Zato so kmetje včeraj nanizali nekaj konkretnih primerov ovir.
485 kmetijskih gospodarstev je registriranih v Tržaški pokrajini. Večina med njimi, po oceni Edija Bukavca kar 90 odstotkov, je slovenskih.
Caterina Finotto iz Medje vasi je predstavila trnovo pot ureditve novega oljčnika: tri leta je po številnih uradih od Trsta do Vidma nabirala potrebna dovoljenja, nato so morali za navoz zemlje dobiti soglasje domače občine in občine, od koder so jo pripeljali, ker leži oljčnik na zavarovanem območju, so morali vmes pustiti 2000 kvadratnih metrov “školja”, za povrh so morali na 8000 kvadratnih metrih izruvati vsa drevesa in zdaj morajo skrbeti, da se to območje ne zaraste. “Ker nismo imeli kam spraviti traktorja in orodja, smo postavili začasno lopo. Niso nam je pustili zapreti, samo dve stranici je lahko imela. In ker smo hoteli biti pošteni in skladni z zakonom, smo jo po treh letih šli prijavit. In kaj so nam rekli? Da jo moramo v treh dneh porušiti in prestaviti šest metrov bolj desno,” niza križev pot njihovega bio oljčnika.
Meriti morajo hrup rib
“Čeprav trdijo, da zmanjšujejo birokratske ovire, je v resnici teh iz leta v leto več. Sistem je tak, da sam generira nove in nove nesmisle,” je prepričan Edi Zobec iz Boljunca, ki se že 30 let ukvarja z ribogojstvom in ima veliko izkušenj z italijansko birokracijo. Ker vzgaja ribe v petletnem ciklusu od jajčec do velikih rib, je pred širitvijo dejavnosti in gradnjo nove ribogojnice v Devinu za papirologijo predvidel dve leti časa. Pa ni bilo dovolj. Ribe so bile že velike, ribogojnica še ni obratovala.
“Med drugim sem moral opraviti tudi meritve hrupa ribogojnice na okolje,” je povedal in pojasnil, da je za to moral seveda najeti in plačati pooblaščenega izvajalca, ki je po predpisanem postopku opravil meritve čez dan, mesec in ostalih predpisanih intervalih. “In kaj je pokazal elaborat? Da so špice hrupa na območju ribogojnice posledica papirnice v Štivanu, prometa na avtocesti, vlaka z železniške proge ...” je povzel študijo, ki je bila z vidika vpliva ribogojnice povsem nepotrebna, a jo je moral kljub temu počakati in plačati.
Inšpekcije pridejo s karabinjerji
Vsi papirji pa morajo biti, saj so kontrole zelo pogoste, je povedal sirar Dario Zidarič.
“Saj ni problem, če kontrolirajo. Neprijetno pa je, da se počutimo kot banditi, ne kot pošteni kmetje,” je povedal in opisal, kako so pred dnevi prišli na kmetijo predstavniki dveh inšpekcij v spremstvu policijske patrulje, ki je obkolila kmetijo, da z nje ne bi kaj zbežalo.
“Mene, ki živim od malega z naravo, nadzira pri molži krav nekdo, ki ne loči krave od bika,” je bila slikovita Sidonja Radetič, ki ima v Medji vasi živinorejsko in turistično kmetijo.
“Dežela postavlja naravo pred človeka. Naši kmetje zaradi birokratskih ovir in zaščite v imenu narave niso več gospodarji svojega prostora,” je povzel Edi Bukavec iz Kmečke zveze. Njen tajnik Erik Masten je zato napovedal, da bodo v prihodnje še okrepili pogovore s pristojnimi. Ovire so velike tudi zato, ker dežela še ni pripravila načrta upravljanja zavarovanih območij Nature 2000, ki bi poenotili pravila. Zato bodo v kmečki zvezi poskušali vzpostaviti Kraški park kot organ, ki bi upravljal vse te omejitve, kmetom pa pomagal, da na enem mestu postorijo tisto, za kar morajo zdaj obiskati sedem uradov.
MARICA URŠIČ ZUPAN
