Med čuvaji gostinskih teras v zimskem obdobju
Čas je tak, da je že obisk gostinske terase lahko material za novinarsko reportažo. Od oktobra pač živimo - vsaj na papirju - v gostinskem in kulturnem “celibatu”. Zato je bil namen pogledati čez mejo na območje približne normalnosti brez policijske ure, z delujočimi kulturnimi ustanovami, odprtimi gostinskimi terasami in celo občasno delujočimi hoteli.
ISTRA > A ker prehod meje danes terja kar nekaj potrdil in priprav, se je odprava v hrvaški del Istre zavlekla in smo v Umagu in Poreču pristali ravno na dan, ko se je tudi tam začela epidemiološka slika poslabševati. A tesnobe zaradi tega med ljudmi ni bilo čutiti.
Rosanna Bubola, ravnateljica Ljudske univerze v Bujah
“V zadnjih tednih smo ljudje kot živali, ki jih izpustijo iz živalskega vrta in se v novem položaju še ne znajdejo čisto dobro.”
“Kaj početi v mestu, kjer je vse zaprto?”
Istrska županija je bila med vsemi na Hrvaškem doslej med najmanj prizadetimi, številke so bile zgledne, v zadnjih dneh pa so se začele poslabševati in od danes bo vsaj do velike noči pouk večinoma potekal na daljavo. “Postaja resno” je z velikimi rdečimi črkami pisalo na naslovnici četrtkove izdaje Glasa Istre, regionalnega dnevnika, ki poroča o dogajanju na polotoku. “Glede na to, da se približujejo velikonočni in prvomajski prazniki, so vse glasnejši strahovi, da se utegnejo razmere še poslabšati,” je poročala novinarska kolegica.
Podobno razmišlja receptor v enem od hotelov na poreški rivi. “Mešanje ljudi z različnih koncev je gotovo tveganje,” pravi. “Ponavadi smo bili zaprti le v januarju in februarju, kasneje smo delali ves čas.” Zdaj pa ... Hotel, v katerem dela, je zaprt, odprejo ga v petek in ga spet zaprejo v nedeljo. Gostje so v glavnem Hrvati, sem in tja kakšen Slovenec. “Saj je razumljivo, da je obisk bolj tako-tako. Kaj naj pa človek počne v mestu, kjer je vse zaprto?”.
Neven Ušumović. direktor Mestne knjižnice Umag
“Še pred nekaj tedni je bil pogovor ob kavi v papirnatem lončku edina oblika druženja in kar naenkrat se je izkazalo, da je naša knjižnica glavni družabni prostor v mestu.”
In res sprehod skozi Poreč ponuja precej klavrno izkušnjo. Na rivi nekaj odprtih teras, ogromna večina zaprtih lokalov v vzporedni ulici, ki je sicer izrazito turistična, na trgu pa vendarle nekaj odprtih lokalov. “Najboljši dan je po novem ponedeljek, ne vem zakaj, doslej je bila to vedno sobota,” je povedal natakar v enem od njih. Za sosednjimi mizami so sedeli domačini, le izza najbolj oddaljene je bilo slišati angleščino. “Gostje so v glavnem domačini, sem in tja kakšen tujec, sicer pa nas pogosto preverjajo občinski redarji in inšpektorji. Preverjajo medsebojno oddaljenost miz, glasnost glasbe, uporabo mask ...”. Goste je tudi ves čas treba opominjati na pravila, “pred dnevi so prišli štirje tujci brez mask in naravnost v lokal. Seveda smo jih pospremili ven, a kako bi zaplet razložil inšpektorju, če bi se ravno znašel tam?” Se pa odprtje lokalov precej pozna pri poslovanju trafik - ena od trafikantk je po občutku vedela povedati, da prodajo tiska lahko primerja s tisto iz časa pred zaprtjem.
Kulturni dogodki so se izkazali kot zmagovalna formula za ohranjanje normalnosti na oni strani meje.
“Kot živali, ki so jih izpustili iz živalskega vrta”
“Zdi se mi, da smo ljudje v zadnjih tednih kot živali, ki jih izpustijo iz živalskega vrta in se v novem položaju še ne znajdejo čisto dobro,” je o utripu mest tam čez v začetku minulega tedna razmišljala igralka in ravnateljica Ljudske univerze v Bujah Rosanna Bubola.
“Vse je tiho, tudi druženje na gostinskih terasah je nekako previdno, kot bi se ljudje ves čas nečesa bali.” Pogovarjala sva se na koprskem trgu Brolo, saj je, predstavnica italijanske manjšine, prišla snemat neko oddajo na koprsko televizijo. Kako se je torej kot nekdo, ki je mejo v zadnjih letih jemala kot zelo spregledljivo spremenljivko - “po špežo sem redno hodila na vašo stran” - sprijaznila s številnimi korona omejitvami? “Katastrofalno. Virus je zarezal v naša čezmejna življenja, vzel nam je ljudi, emocije, bližino.”
Mejo prav vsak dan prečka Neven Ušumović, Hrvat iz vojvodinske Subotice, ki živi na koprskem Markovcu, a se vsak dan odpelje v Umag, kjer vodi tamkajšnjo mestno knjižnico. Srečala sva se na trgu pred njo, na katerem je bilo v sončnem dopoldnevu težko najti prostor za kavarniško mizico.
“Še pred nekaj tedni je bil pogovor ob kavi v papirnatem lončku edina oblika druženja in kar naenkrat se je izkazalo, da je naša knjižnica glavni družabni prostor v mestu,” je razlagal. Široko odprta vrata za njegovim hrbtom so pričala o tem, da je institucija, ki jo vodi, več kot le izposojevalnica gradiva. V nekem obdobju so bili knjižničarji tudi tisti, ki so starejšim in računalniško manj spretnim, praviloma starejšim, pomagali urediti kakšno zadevo prek spleta. Knjižnica kot eno od središč ne le kulturnega in družabnega, pač pa tudi družbenega življenja, torej. “Dopoldne so naši gostje upokojenci, ki prebirajo tisk, popoldne dijaki s svojimi nalogami in učenjem, zvečer prirejamo dogodke,” pravi in se spomni, kako je Marjana Tomšiča, ki je pred leti prišel predstavljat svoje Šavrinke, pričakala do zadnjega kotička polna dvorana.
Neovirano delo kulturnih ustanov - zmagovalna formula
Prav kulturni dogodki so se izkazali kot zmagovalna formula za ohranjanje normalnosti na oni strani meje. “V Bujah, ki imajo z okolico morda 4000 prebivalcev, smo v koronačasu dobili 93 na novo vpisanih članov knjižnice,” pravi Rosanna Bubola. Kot igralki ji gre na živce igranje pred praznimi dvoranami in je vesela, da lahko igrajo pred vsaj delno zapolnjenimi sedeži, a najbolj pomembno je, da je kultura “v živo” na Hrvaškem preživela koronačas. “In upam, da se publika ni predobro navadila spremljati kulturne produkcije prek spleta, saj je živi stik zelo pomemben.”
