“Sežana je bila podaljšek konzulata”
V novi knjigi Na meji njen avtor Livio Jakomin opisuje spomine na leta od 1986 do 1990, ko je bil zadnji generalni konzul Jugoslavije v Trstu. V njej ohranja narodov spomin na čas, ki je mlajšim generacijam skoraj neznan. Nekaj zanimivosti o meji na Fernetičih je razkril na četrtkovem večeru v Sežani.
SEŽANA > “Knjigo sem poimenoval Na meji zato, ker se je večina dogodkov, ki jih opisujem, zgodila na meji med takratno Jugoslavijo in Italijo, kar nekaj tudi tu na Sežanskem; obenem pa so bili mnogi dogodki na meji dopustnega, saj sem moral včasih uporabiti tudi nediplomatske poteze,” je Livio Jakomin v četrtek zvečer v Kosovelovi Knjižnici v Sežani predstavil svojo zadnjo knjigo. V njej so zapisi iz časa njegovega službovanja kot zadnjega konzula bivše Jugoslavije v Trstu.
S prepletom zgodovinskih dejstev in osebnih, tudi hudomušnih spominov, je osvetlil burna zadnja štiri leta Jugoslavije, zaznamovana z italijanskim nacionalizmom, ksenofobijo in nepriznavanjem temeljnih pravic manjšinam na njenem ozemlju. Knjiga prinaša tudi zapise o vlogi Trsta kot trgovske meke za jugoslovanske narode, o usodnih ideoloških trenjih med Slovenci v Italiji ter na drugi strani o srbskem hegemonizmu, prvih slovenskih parlamentarnih volitvah in postopnem razpadu skupne države.
“Vrsto let sem odlašal s pisanjem te knjige, na koncu pa me je najbolj vzpodbudila zlasti ugotovitev, da mlajše generacije o teh ključnih trenutkih v naši zgodovini skoraj nič ne slišijo v šolah,” je povedal Jakomin, ki je bil pred in po izkušnji v diplomaciji profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet.
Kraševcem je zaupal, da mu je bila Sežana z bližnjim mejnim prehodom Fernetiči, ki je bil med 50 uradnimi prehodi med državama najbolj v rabi, nekakšen podaljšek delovne pisarne. “Medtem ko smo v mestu prevzemali in predajali diplomatsko pošto ter opravljali telefonske razgovore, smo imeli na sami mejni liniji, ki se je ravno na Krasu najbolj približala Trstu, v tem času povečanje ilegalnih prehodov in žal med njimi tudi še smrtne primere,” je opisal delo diplomata.
Kot eno lepših izkušenj je izpostavil pobudo Odprte meje, ki je enkrat na leto sprostila mejni režim med takratno veliko občino Sežana in občino Dolina. “Bila je obet današnje meje, ki je le na papirju, saj živimo v združeni Evropi. Tudi na podlagi mojih takratnih odločitev so se otoplili odnosi med obema narodoma ter med Slovenci, živečimi ob meji v obeh državah. Najbolj pa me veseli, da sem nekaj prispeval k povezovanju vseh Slovencev v Italiji,” je Jakomin zadovoljen, da so njegova diplomatska leta ostala v dobrem spominu tudi drugim. BOGDAN MACAROL