900 nedelj zapored na Nanosu
Vsako nedeljo ob 6. uri zjutraj, ko večina med nami še spi, je že pred Vojkovo kočo na Nanosu. Peš, seveda. Iz Razdrtega, kamor se pripelje iz Koč. Že 17 let in 16 tednov ni izpustil niti ene nedelje in tako se jih je nabralo okroglih 900.
NANOS, KOČE>“Njegovih navad in življenja ne poznam, vem pa, da se je moral v zadnjih 17 letih marsičemu odreči in velikokrat kljubovati vremenskim neprilikam,” nam je včeraj povedal nekdanji komenski župan Jožef Adamič, ki tudi rad zahaja na Nanos in je “kriv”, da je neutrudnega pohodnika v nedeljo v Vojkovi koči pričakala torta z napisom “Francu za 900 x Nanosa”.
Na vrhu v slabi uri
Da, 900 nedelj zapored je Franc Žigman iz Koč pri Prestranku ob 6. zjutraj, najpozneje pa do 6.30, potrkal na vrata Vojkove koče na Nanosu. “Kdaj vstanete?” ga vprašam. “Ja, zgodaj,” je skrivnosten. “Prej namreč še poštimam živali,” pove. Čeprav je upokojenec - delal je v postojnskem Nanosu -, ima v hlevu živali, za katere mora poskrbeti, preden se z avtom odpelje iz Koč mimo Postojne do Razdrtega. 15 minut mu vzame vožnja, vzpon na 1262 metrov visok Nanos pa ... V vodnikih piše, da je iz Razdrtega do Vojkove koče poldrugo uro hoje. Franc Žigman pravi, da rabi “50 do 55 minut; deset minut več kot pred dvajsetimi leti.”
Takrat jih je imel 42, izračunam, ko mi pove, da je letnik 1948. Pri 62 je torej krepko hitrejši od povprečnega planinca. Predvsem pa je neprimerno bolj zdrav od večine nas. “K zdravniku sploh ne hodim. Nazadnje sem bil, ko sem šel k vojakom in v službo, potem nikoli več.”
Bacile je spihala burja
Zagotovo k temu prispeva tudi Nanos, kamor se je sicer povzpel že 1500-krat, zadnjih 900 nedelj pa brez prekinitve. Najsi je žgalo poletno sonce, deževalo, zmrzoval sneg, vlekla močna burja ... Naj je bil zdrav ali z vročino. “Ja, enkrat so me res napadli neki bacili, a se jih nisem ustrašil; sem ravno tako šel, pa jih je spihala burja,” razkrije svojo izvirno “antibiotično” terapijo, ki jo poleg Nanosa in živali izdatno krepi tudi delo v gozdu.
“Danes so ljudje preveč zaležani. Kavč, daljinc, televizija, potem pa stokajo, da jih boli to in ono; iz samega dolgcajta jih začne bolet,” pravi. Sam gre rajši v gozd in na Nanos, poleti tudi v Alpe in na druge višje izzive. Med tednom, ko ni gneče. “Zakaj Nanos?” ga še vprašam. “Drugi vrhovi so še dlje od Koč. Hodim ljubiteljsko. Najprej sem si rekel, da bom šel 520 nedelj, pa jih je ratalo 900. Zdaj upam, da bom zmogel še dve leti, da jih bo 1000,” doda skromno, potem ko ga komaj prepričam, da lahko njegovo zgodbo objavim.
MARICA URŠIČ ZUPAN
