Bager nad vodni stolp
Konec minulega tedna so delavci začeli s starega vodnega stolpa v Divači, postavljenega leta 1857, ko so zgradili Južno železnico, odstranjevati okna in čistiti smeti. Kot kaže, ga bodo v sklopu obnove železniške postaje kmalu porušili. Nekateri krajani pa so prepričani, da bi ga s spomeniško zaščito utegnili še rešiti, saj gre za kamnoseško mojstrovino in dragoceno tehniško dediščino.
DIVAČA> Konec tedna so gradbeni stroji in delavci ob objektu starega vodnega stolpa v Divači presenetili marsikaterega občana, ki ni pričakoval, da bodo to staro kamnito zgradbo, iz katere so nekoč z vodo oskrbovali parne lokomotive, začeli tako kmalu rušiti. Obnovitvena dela na železniški postaji so sicer že stekla. Delavci so odstranili vsa lesena okna in okvirje ter čistili odpadni material v in ob stolpu, z bagerjem pa ravnali okolico stavbe.
Ni mu več pomoči
Divaški župan Drago Božac je pojasnil, da dela tečejo po projektih in terminskem planu. “Stolp bodo porušili, ker bosta na njegovem mestu speljana dva slepa tira; dogovorili pa smo se, da občina lahko shrani nekaj kamnitih elementov zgradbe,” je dodal.
A s temi besedami ni prepričal nekaterih opazovalcev petkovih del pri vodnem stolpu, med njimi železničarja iz Ljubljane, ki je tudi kamnosek. Ta je spomnil na železniško postajo ozkotirne železnice Parencane v Luciji, ki so jo porušili pred dvema desetletjema, kamne pa shranili, češ da bodo postajo čez čas na novo postavili na drugem mestu. “Pol kamnov so pokradli, ostali pa so prepereli in niso več uporabni, zato je taka poteza metanje peska v oči,” je bil kritičen.
Morda pa le ...
Prizadevanja za ohranitev stolpa, ki je po mnenju arhitekta in občinskega svetnika Stojana Lipolta prava kamnoseška mojstrovina in bi lahko služil kot muzej, naj bi bila po županovih besedah že “stara zgodba”, ki se ji ne da spremeniti konca - torej preprečiti rušitve.
Vendar so Lipolt in njegovi somišljeniki prepričani, da bi lahko stolp zaščitili kot tehniški spomenik in ga tako ohranili. Zakaj tega kot lokalna skupnost še niso storili, za mnoge ostaja odprto vprašanje.
“Tako kot smo občani uspeli odgovorne prepričati, naj ob obnovi železniške postaje tja umestijo še en pod-hod, bi nam lahko prisluhnili tudi v naših zadnjih prizadevanjih, da vodni stolp in druge elemente Južne železnice iz leta 1857 na kraškem območju proglasijo za spomenik tehniške dediščine,” je v svojih prepričanjih odločen znani divaški arhitekt. Sprašuje se še, ali bosta načrtovana dva slepa tira, ki naj bi tekla čez območje stolpa, sploh služila svojemu namenu. Zato ocenjuje, da bi ju projektanti morda lahko umestili drugam.
V prizadevanjih za ohranitev tehniške dediščine Južne železnice je glasen tudi mag. Tadej Brate, svetnik konservator za tehniško dediščino iz Ljubljane in edini slovenski strokovnjak na tem področju. Na nedavnem omizju Divača, mesto nad Reko je opozoril, da so drugi evropski narodi svojo tovrstno dediščino pravočasno zavarovali in ustrezno umestiti v prostor kot dragoceno pričevalko nacionalne zgodovine.
Divačani neenotni
Zadnji prebivalec (do leta 1990) divaškega vodnega stolpa, kjer sta bili poleg osrednjega poslopja še dve stanovanji za železničarje, ki so nadzirali signalno varnostne in telekomunikacijske naprave, je bil Dino Kuharič. Obžaluje, da bodo to lepo zgodovinsko stavbo porušili, predvsem pa se sprašuje, ali so načrti za obnovo železniške postaje izpred 20 let, ki jih bodo sedaj uresničili, dandanes sploh še aktualni. “Če že bomo kdaj dočakali znameniti drugi železniški tir, bi po mojem mnenju skozi Divačo moral teči pod zemljo,” še dodaja.
Sicer pa Lipolt pravi, da so mnenja Divačanov o ohranitvi vodnega stolpa deljena, kar naj bi se izkazalo tudi na omenjenem omizju.
LEA KALC FURLANIČ
