Balet je koristna “daljšnica”

DIVAČA> Tradicionalno, letos že 6. Baletno revijo na Krasu je tudi tokrat pripravilo Društvo ljubiteljev baletne umetnosti iz Divače, katerega gonilna sila je že vseh deset let predsednik Dobrivoj Subić.

V soboto zvečer je tako na odru Kosovelovega doma (v Divači ustreznega baletnega odra še nimajo) svoje manj in bolj izpiljene baletne korake in pozicije predstavilo več kot 120 mladih plesalcev in plesalk iz gostiteljskega in gostujočih društev. Uvodni in zaključni del je seveda pripadel divaškim baletkam. V koreografiji Svetlane Petrović so predstavile tudi večinoma klasične koregrafije, med katerimi sta blesteli solistki Nika Lipolt in Zala Dodič, očarale pa so tudi mlajše baletke.

Med gostujočimi društvi so se najprej predstavile baletke ŠKUD 15. februar iz Komna s koreografijo Marjetke Kosovac, z njimi baletke Baletnega društva Sežana s koreografijo Eugena Todorja in Baletnega društva Postojna s koreografijo Mance Krnel, sodobnejše in ljudske plese koreografinj Rymme Ruminske in Ganne Dybove pa so prikazale članice KUD Balerima iz Izole. Za posladek pa sta s profesionalno baletno koreografijo in plesom poskrbela Mariša Nač in Matevž Česen iz Ljubljane.

“Vsak od teh plesalcev in plesalk je danes nekaj prinesel v našo dušo,” se jim je po koncu nastopov zahvalil Subić in skupaj z divaškim županom Matijo Potokarjem vse zbrane povabil 10. septembra na dvorišče Škrateljnove domačije, kjer bo društvo praznovalo desetletnico uspešnega delovanja.

Nad videnim je bil navdušen tudi Tomaž Rode, predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije: “Krasno! Toliko energije, motivacije in pripadnosti baletu je res lepo videti,” je dejal, na vprašanje sobivanja baleta in sodobnih plesov pa je odgovoril: “Naj jih bo čim več. Balet se bo kljub množici drugih plesnih zvrsti obdržal, čeprav so rezultati pri njem vidni najkasneje.”

S tem se je strinjal tudi Vojko Vidmar, častni predsednik DBUS: “Balet je preživel 400 let in jih bo še mnogo. Na srečo je narava - zlasti deklicam - položila v zibelko silno željo po baletnih špicah in krilcih. Res je sicer, da jih veliko začne in malo konča, da terja balet dolga leta trdega, zoprnega, dolgočasnega dela, da sploh prideš na neko osnovo; toda tudi za tiste, ki v njem ne nadaljujejo, to nikakor niso izgubljena leta: ohranijo namreč zavedanje, da brez trdega dela ni rezultata - to pa je pomembna popotnica za življenje, ki žal danes mnogim manjka.”

MARICA URŠIČ ZUPAN