Divja kobila ostaja v Slopah
“S to rešitvijo smo zadovoljni. S kobilo bo tako, kot smo rekli; odrekli se bomo vsem stroškom, če bo končala pri sestrah Carboni v Bazovici,” je dobro novico, da je konec negotovosti pred mesecem dni ujete kobile pri Tubljah, včeraj potrdil Tomaž Jelušič iz Slop. Policija je Jelušičevim kobilo v sredo prodala za 50 evrov.
SLOPE > “Na podlagi vseh okoliščin smo se odločili, da najdeno kobilo prodamo na podlagi pravilnika o postopku z najdenimi stvarmi, in sicer najboljšemu ponudniku po dnevni ceni,” je včeraj za PN potrdila tiskovna predstavnica koprske policijske uprave Anita Leskovec. Policija je tako kobilo ponudila šestim posameznikom, ki se ukvarjajo s prodajo konj, interes pa je pokazal le Tomaž Jelušič, ki je kobilo tudi hranil vse od njenega prijetja.
Po pravilniku o najdenih stvareh so kobilo v sredo ocenili po tržni ceni 1,10 evra na kilogram teže. Kobila tehta dobrih 300 kilogramov, kar pomeni, da je bila njena tržna vrednost 330 evrov. “Prodajna cena je bila nato zmanjšana za stroške oskrbe in na koncu je znašala 50 evrov. Kobilo smo prodali oskrbniku, pri katerem je bila od 7. maja,” je dodala Anita Leskovec.
“S to rešitvijo smo seveda zadovoljni,” je včeraj potrdil novico Tomaž Jelušič. “Zdaj je kobila pri nas, kmalu jo bomo oddali Shauli in njenim v Bazovico. In tako kot smo rekli, odrekli se bomo vsem stroškom, če bo končala pri njih.”
Belko jo je pomiril
Shaula Carboni iz Bazovice, njena sestra in brat so namreč 7. maja pomagali ujeti kobilo pri Tubljah. Brez njih verjetno kobile nikomur ne bi uspelo ujeti, saj je bila popolnoma divja. Najbolj zaslužna za mirno “predajo” kobile pa je bila Martina Ivančič, ki si je od Jelušičevih oziroma Filetovih, kot jim rečejo po domače, sposodila lipicanca Belka, da se je lahko po nekaj urah truda približala divji kobili.
S konjem jo je nato zvabila do ograde v Tubljah, kjer jo je Carbonijeva končno prijela. Shaula Carboni ima s sestro, bratom in možem pri Bazovici namreč farmo konj, izkušnje z lovom na divje konje pa si je nabirala med lovom na mustange v Kaliforniji.
Prav zato, ker so se izredno potrudili, da kobila ni končala pod strelom kakšnega objestneža ali kolesi tovornjaka (dan pred prijetjem naj bi jo v okolici Hrpelj celo lovili s terencem), nihče od vpletenih ni razumel, da bo kobila končala na javni dražbi kot najden predmet. Nad nenavadno nalogo po naših informacijah niso bili navdušeni niti na policijski upravi, vendar so svoje delo očitno opravili zakonito in predvsem pravično.
“Uradno smo jo zdaj kupili mi. Pregled krvi so že naredili, kobila je zdrava, prihodnji teden pa prihaja veterinar, da jo registrira,” pojasnjuje Jelušič, ki ne pričakuje težav z dokumenti za predajo kobile sestram Carboni v Bazovico. “To ni več tako kot nekoč. Zdaj smo vsi v Evropski uniji. One so pripeljale enega konja celo z Norveške, kot da bi pripeljale dvajset dekagramov mortadele. Pričakujem, da bo to rešeno najkasneje v nekaj tednih,” pravi Jelušič.
“Jedla je kot balirka”
Kobila se v teh dneh mirno sprehaja v maneži turistične kmetije pri Filetu v Slopah. Carbonijevi iz Bazovice so jo poimenovali Wild soul (Divja duša), k njej prihajajo vsak dan in jo skušajo ukrotiti. Kljub mesecu dni truda Divja duša ne pusti k sebi nikogar razen Carbonijeve in Jelušiča.
“V boks jo zvečer spravim jaz. Če je zraven oče, ne gre. Biti mora popolna tišina, nobenega avta ne traktorja, nobenega kričanja. V boksu je z Belkom, lipicancem, ki jo je pomagal ujeti, ima ga za zavetje, za njim se skriva,” pripoveduje Jelušič. V Slopah se je dveletna kobila zredila že za kakšnih 50 kilogramov. “V prvih dneh je jedla kot balirka,” dodaja Jelušič.
DANIJEL CEK
