Domačija z zgodovino po lastni želji na seznamu spomenikov
Kmetijo Abram v Tupelčah, ki šteje že častitljivih 200 let in je še dobro ohranjena, je nedavno komenska občina razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Predlog za to so dali kar lastniki sami, seveda s podporo strokovnjakov za kulturno dediščino. Kmetija Abram je namreč še eden redkih dobro ohranjenih primerov izvirne kraške arhitekture.
TUPELČE > “Lani, ko smo prenavljali štedilnik in dimnik, smo se nameravali prijaviti na razpis za pridobitev sredstev ministrstva za kulturo. Ker stavba ni imela statusa kulturnega spomenika lokalnega pomena, smo bili neuspešni,” je povod za dokončno zavarovanje domačije, kjer je odraščal, predstavil Edvard Abram, ki je z bratom Antonom Abramom in sestro Erno Peloz sedanji solastnik stavbne dediščine. Kmetija Abram, kjer se po domače reče pri Petrovih v Tupelčah, je bila do zdaj zaščitena kot stavbna dediščina, je pa tudi del naselbinske dediščine v vasi Tupelče.
Na domačiji je rojenih več slovenskih izobražencev, ki so pomembno zaznamovali širši prostor in čas: Janez Abram (1813-1904), dvorni kaplan, stolni kanonik in papeški tajni komornik; dr. Josip Abram (1832-1907), politik in odvetnik; Filip Abram (1835-1903), sodnik, sodni upravnik, pospeševalec slovenskega narodnega gibanja, ki se je zavzemal za slovenščino kot uradni jezik; Alojzij Abram (1824-1909), več let štanjelski župan; Anton Abram (1854-1927), veleposestnik in podžupan v Tupelčah; Josip - Jože Abram Trentar (1875-1938), duhovnik, planinski pisatelj in prevajalec; pravnik dr. Maks Abram in dr. Anton Abram (1890-1973),pravnik in notar, oče sedanjih lastnikov.
Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) so se takoj odzvali pobudi angažiranih lastnikov in občini predlagali, da domačijo čim prej razglasi za kulturni spomenik lokalnega pomena. Občinski svetniki so tako na junijski seji sprejeli odlok, s katerim je domačija dobila tovrstni status.
Izjemna kraška arhitektura
“Domačija Petrovi ima izjemno kulturno vrednost, saj predstavlja vrhunske dosežke ustvarjalnosti enega redkih, še ohranjenih primerov razvoja kraške domačije od 18. do 20. stoletja,” pojasnjuje vodja novogoriške enote ZVKD Ernesta Drole.In dodaja, da gre za tipičen primer rasti domačije z dograjevanjem posameznih celic - objektov glede na potrebe in zmožnosti. Domačija še služi svojemu prvotnemu namenu, tako bivanju kot kmetovanju. “Vrednost poslopja je v tem, da so ohranjeni vsi izvirni materiali: leseni stropi, podi, leseno ostrešje, skrlati strešni venci ter leseno stavbno pohištvo. Posebno dragoceni sta zunanja kamnita miza iz leta 1796 ter kamnita 'štirna' (vodnjak) iz leta 1842,” še strokovno utemeljuje pobudo Droletova.
Na območju Krasa so večino bolj vredne nepremične dediščine razglasili za spomenike že v 80. in 90. letih 20. stoletja. Občinske odloke so takrat sprejemali kar v paketih, tako da je ostalo nezavarovanih le malo pomembnejših objektov, še poudarjajo na ZVKD. V zadnjih dveh letih sta se le dva zasebnika odločila, da za svojo nepremičnino predlagata spomeniško zaščito.
Sicer pa je na Krasu spomeniško zaščitenih kar nekaj domačij, denimo Fabianijeva domačija v Kobdilju, Škrateljnova hiša v Divači, Vnckova domačija v Matavunu, Bzkova hiša v Naklem, Makseljnova hiša v Vremskem Britofu, domačija družine Pipan v Kobjeglavi in še nekatere.
Občina je velika podpornica
Prvi je Petrovi domačiji dal glas podpore Danijel Božič, župan občine Komen: “Domačija je ena vzornejših kmetij na Krasu. Že od daleč je vidna po stavbah, ki imajo še skrlato streho,” je utemeljil. Soglasno so ga podprli tudi vsi svetniki, ki pa so jih predhodno zanimale finančne posledice za občinski proračun. “Ker hiša ni last občine, jih ne bo, razen če izrecno ne sklenete drugače. Vzdrževanje lokalnega privatnega spomenika namreč po zakonu bremeni lastnike, državo pa le v primeru podpore na razpisih,” je bil župan kratek.
Zadovoljni, da jim je zdaj omogočeno kandidiranje za prepotrebna sredstva, so tudi lastniki. “Najbolj potrebna popravila je streha, ki na več mestih že zamaka. Vsem obiskovalcem bomo od slej, na podlagi predhodne najave, z veseljem omogočili ogled posestva in hiše ter predstavili njeno bogato zgodovino. In te se je nabralo res veliko; med drugim je tu imel v času najhujših bojev med prvo svetovno vojno, ko so domačine izselili na Dolenjsko, enega od zaklonov general Borojević, o čemer priča še danes metrski betonski strop nad kletjo,” je Edvard Abram povzel zadovoljstvo lastnikov, da bodo hišo lahko ohranili v izvirnem videzu tudi za prihajajoče generacije. BOGDAN MACAROL